Ko pes končno dočaka brezčasje. Psi brezčasja, take two.

Življenje le redko dopušča druge priložnosti. Škrto je z njimi, kot sadist se fiksa s tvojimi novimi in novimi neuspehi … Tokrat je bilo drugače. Že od začetka bi moral vedeti; predobro, da bi bilo res. Vse se je preveč poklapalo. Večji cinik si, bolj deviško nasedaš goljfivim upom. A druge izbire nisem imel. Igro je bilo treba odigrati do konca. Žanr terja svoje. In kaj drugega je življenje kot to, da bolj ali manj sfalirano slediš svoji zvrsti umiranja iz dneva v dan, iz noči v noč … Tistega večera je temnikav mrak žrl vidljivost, para iz ust je zlovešče brisala kislo rošenje, ko sem se odpravil tulit v beznico, kjer v nedogled crkujejo … Psi brezčasja.

Pa nam je vendarle ratalo. Po debaklu v Kinu Šiška in tamkajšnjem dobronamernem izsiljevanju nam je neki drugi kino, Kinodvor, brez kakršnegakoli teženja omogočil prisostvovati slavnostni premieri velenjskih Psov brezčasja v režiji Mateja Nahtigala po istoimenskem romanu Zorana Benčiča, ki je z režiserjem tudi koscenarist. Morda ne škodi, če spomnimo, kaj naj bi v prvem neuspešnem poskusu zamudili. Kaj torej film oz. njegovo oglaševanje govori o samem sebi.

»Bojda je del preporoda slovenskega žanrskega filma, npr. z Idilo, v sami špici slednjega. Posnet po uspešnem romanu, ki ga je spisal pevec v bivšem rock bendu. Bojda v domačo obrt vnaša prepotrebno svežino, akcijo, skrivnostnost, suspenz, seksapilnost, še potrebnejšo gledljivost. Bojda je 'tako dober, da bi si želeli, da bi bil še boljši'. Bojda gre za najboljši slovenski noir triler vseh časov. Kako se voajersko ščene ob takšnih psih ne bi poslinilo.«

Zdaj, ko smo film dejansko pogledali, lahko ocenimo, koliko kredibilnosti ima to vzneseno bojdanje. Hja, takole je. Film je žanrski, to mu je že treba priznati. Precej tipičen noir; odtujen prišlek se vrne v domači kraj, kjer je osebno vpleten v umazane in skrivnostne intrige. Besedilo v offu, podzemno urbana brezbrežnost, alkohol, kriminal, fatalka, ves svet je marioneta politično oblastne obscenosti iz ozadja etc. In seveda čiki. Sredi filma sem malce žleht pomislil, kako je film onstran obrtniških in umetniških dosežkov ena velika glorifikacija kajenja. Nisem še videl filma, v katerem bi se toliko kadilo. Če samo pomisliš na to, te prime kadit.

Če je z žanrskega vidika torej vse na mestu, pa je vendarle treba opozoriti na nekaj nelagodnejšega. Ne v smislu protagonistove nedomačnosti, odtujenosti od njegovega socialnega horizonta, same formi lastne temačnosti, temveč nekaj, kar štrli ven onstran stvaritvenega kozmosa. Namreč, ne moremo se znebiti občutka nejeverne neverjetnosti, ki veje iz same biti filma. Se pravi neprestan hecen občutek, da kaj takega, tj. filmski potek in njegova govorica, v teh naših prostorih in časih v resnici ni možno.

Operiranje z resnico je nehvaležno, sploh v teh postčasih njene konstantne fikcializacije, češ kaj pa je sploh resnično, to ja nima veze z umetnino, saj resnično vznikne ravno skozi namišljenosti, sploh pa gre za žanr, kaj vam ni jasno. Že že, a vendarle; noir gor ali dol, filmu te preprosto ne rata prelisičiti, da se v poetiki in patetiki njegove naracije kaj takega dejansko lahko vrši, posebej na tak način. Zaradi tega v vsem črnikastem melosu, dekadenci, urbanih greznicah, klubih, mafijskih šefih, politikantskih spletkarjih, kurbnhausih, prepletanju podzemnih in nadzemnih umazanij itn. itd. hote nehote zaveje neizbrisna sled in senca farsičnosti. Smrtna resnost antijunakov v njihovih ponarejenih vesoljih se brez namena in spontano sproti sprevrača v paradno samoparodiranje.

Zaradi tega filmu kljub solidni gledljivosti, finemu igranju, všečnemu scenariju, ki sicer, kot smo tega vajeni, slovenščino še zmerom zadrži v štorastem teatralnem primežu in ne razpusti popolnoma v verbalno osvobojenost, slej ko prej spodleti. Se pravi je njegova žanrskost tako odlika kot faliranje. Nemara lahko pričujoče razmišljanje malo v šali, malo zares zaključimo s kratko primerjalno analizo.

Z Idilo namreč. Vprašanje je, zakaj Idili kljub ali nemara zahvaljujoč žanrskosti napram Psom uspe. Rekel bi, da zaradi – primitivnosti, česar ne mislim vrednostno, temveč opisno. Ne le ker prifuknjeni kmetavzarski hribovci pač delujejo bolj avtentično od ne vem kakšnih bogatunskih stricev in tastov iz ozadja, niti ne zaradi alkohola kot slovenske kulturne prekrvavljenosti. Idilin tek je skozinskoz zelo preprost, primaren, primatski in na nobeni točki ne seže onstran masakra v vukojebini, ki je zgodbovno bolj ali manj namenjen sam sebi. Medtem ko je v Pse tudi zaradi narave forme vtkana kompleksnejša struktura z več liki, več korespondenc, več dogajalne polifonije, več situacijskosti, ki terja sprotno ali naknadno razreševanje, da se naenkrat in nehote čudiš likom, kako lahko še verjamejo svojim dejanjem, besedam, pojavnostim. Tako se film slednjič ujame v lastno fikcijsko past.

Ki pa je seveda daleč od kakšne katastrofalnosti, sploh če malce pozabimo na umetniško resnobnost in na stvar pogledamo skozi malce lahkotnejšo optiko. Obrtniško je neoporečen, kadriran vešče, mestoma subtilno, zvočna slika ga seka, muzika je srborita, celostna podoba produkcije nakulirano pasja. Kar bi lahko rekli tudi za film kot tak; mogoče ni brezčasen, je pa zagotovo fejst pasji.

To je to. Saj ni moglo biti drugače. Vedno je lahko slabše. Iz dvorjanskega kina v od megle zatohlo noč. Karavana gre dalje, psi tulijo v brezčasje. V odmevu pod nebom pa kot da nekaj šepeče, nekaj hecno znanega. Počasi se poklopi. Heh. Kajpak. 'Jebi se, Kino Šiška.'

Drugo priložnost v drugem kinu je probal izkoristiti Matjaž.

Mohammad Reza Pahlavi, bivši iranski šah, zadnji vladar iz družine Pahlavi in samodeklarirani kralj kraljev, nam bo končno spet prišel prav. Po tem, ko so zavezniške sile leta 1941 izsilile abdikacijo njegovega očeta Reze Pahlavija in Mohammedu omogočile, da je do revolucije leta 1979 tudi sam nosil smešne klobuke, bo njegova umetniška zbirka od danes do februarja 2017 gostovala po več razstaviščih v Berlinu. Zbirka vključuje nabor mojstrovin velikanov zahodne umetnosti, kot so Pablo Picasso, Joan Miro, Andy Warhol, Jackson Pollock, Mark Rothko in Francis Bacon.

Zdaj pa v duhu popularne nemške destinacije štiridesetih – Odrinimo iz Berlina v Ljubljano.

V Slovenski filharmoniji bo danes ob 20.00 potekal otvoritveni koncert festivala Cellofest Ljubljana, na katerem boste lahko prisluhnili najboljšim slovenskim violončelistom.

Bolj podrobno o programu koncerta direktor festivala Niko Houška.

Izjava

Kaj ima festival za ponuditi poleg dvoranske izvedbe Vivaldija, Schuberta in podobno, še enkrat Niko Houška.

Izjava

Od čela pa k lutnji. V Ljubljano prihaja Jozef van Wissem, skladatelj, lutnjar in mojster filmske glasbe, ki se je igranja na ta seksi inštrument učil pri Patu O'Brienu v New Yorku. Nastopal bo danes ob 20.00 na Vodnikovi domačiji v okviru serije Sonica Classics. Nizozemec je najbolj znan po svojem sodelovanju z režiserjem Jimom Jarmuschem, s katerim sta ustvarila dva albuma: Concerning the entrance to eternity in The mystery of heaven. Van Wissem je z njim sodeloval tudi pri soundtracku za film Večna Ljubimca ter zanj prejel nagrado za najboljšo filmsko glasbo v Cannesu leta 2014.

Za kaj gre pri seriji Sonica Classics in kaj si lahko s tega naslova v prihodnosti še obetate, Martin Bricelj.

Izjava

Kulturne novice, kot se zagre, spremljajo tudi kulturno politiko. V zadnjem času se je to manifestiralo predvsem v na trenutke pogojno duhovitem blatenju bivše ministrice Julijane Bizjak Mlakar, ki si je, po pravici povedano, vse slabe šale na svoj račun najverjetneje zaslužila.

Pred odborom DZ za kulturo se je danes predstavil kandidat za novega ministra Tone Peršak. Na to funkcijo bo, če bo njegova kandidatura ocenjena za ustrezno in nato potrjena še na plenarni seji DZ v petek, prišel z mesta državnega sekretarja. Po ministričinem odstopu ga je predlagala stranka DeSus. Iz današnjega nastopnega govora se, kot ponavadi, v resnici težko sklepa, kako se bo minister zares odrezal. Upajmo, da dovolj dobro, da ga kulturne novice nikoli ne bodo zasmehovale.

Zgodovina avtentične čudnosti ameriškega neodvisnega filma je dolga in kompleksna, a za potrebe tokratne edicije oddaje Temna zvezda lahko prejšnje stoletje prevrtimo. Tako preko prelomnega Cassavetesa, preko zgodnjih grozljivk, t. i. polnočnih filmov, festivala Sundance in časa resnega preboja neodvisnega filma v devetdesetih skočimo do začetka prejšnjega desetletja.

V času, ko se je zdel ameriški neodvisni film že vsrkan v dobičkonosnejši svet Hollywooda, je indie scena namreč dobila nov, dokaj obroben, a tudi relevanten in inovativen odvod. Govorili bomo o gibanju mumblecore, o naturalističnih low-budget filmih, ki se večinoma osredotočajo na razmerja mladih odraslih, ki so načeloma izobraženi, a nepripravljeni odrasti. Gre za majhne pripovedi o vsakdanjih temah, večinoma sestavljenih iz dolgih, pogosto improviziranih dialogov, pa čeprav njihovi protagonisti niti ne znajo najbolje ubesediti tistega, kar mislijo, ker niti ne vedo točno, kaj mislijo. Ker so mladi in zmedeni in je življenje zapleteno.

Z zapleti vsakdana ti filmi sami po sebi ne odstopajo od mnogih mainstream primerkov, a jih od slednjih oddalji že stremljenje k iskrenosti in neizumetničenosti prikaza. Medtem ko Hollywood običajno skrbi, da si od neprijetnih tematik oddahnemo, nas mumblecore angažira in postavlja ogledalo našim brezciljnim dnem. Pripovedi so tu večinoma res linearne, a tudi zelo odprte, brez jasnih prelomnic, brez srečnih koncev, pogosto sploh brez koncev. O pomenu te scene rada razmišlja tudi filmska kritičarka in podcasterka Bojana Bregar:

Izjava

Gre torej za izdelke dokaj samosvojih avtorjev, ki so v ameriški film vnesli precej svežine, a skozi zamegljene leče svojih poceni kamer gotovo ne bi videli tako daleč, če ne bi stali na ramenih skromnih velikanov ameriške neodvisne scene. Poleg skoraj dokumentarističnih in dialogov polnih filmov Johna Cassavetesa, med katerimi v ta kontekst najbolj očitno spada Shadows, se v liniji neodvisnega ameriškega filma ponuja še nekaj imen. Prvi je Jim Jarmusch, predvsem z minimalističnim Stranger Than Paradise, drugi Richard Linkleter s filmi, kot so Slacker in filmi trilogije Before …, ki jo nekateri seznami celo uvrščajo med mumblecore filme, do neke mere pa se zdi vpliven tudi Whit Stillman. Ta si je v devetdesetih ustvaril ime prav s filmi o izobraženih in dobro situiranih, a malce izgubljenih mladih odraslih.

Devetdeseta pa so bila tudi čas, ko je neodvisni film s prebojem do širših občinstev privzemal neko drugo estetiko in vizijo, ki so ju zaznamovale predvsem pištole in popkulturne reference likov Quentina Tarantina. Kljub nesporni kvaliteti teh izdelkov je v neodvisnih gledalcih takrat že zorela neka želja po gledanju ljudi, ki so videti in se vedejo bolj kot oni. Tej potrebi je z liki nekakšnih protohipsterjev postregel novi val režiserjev, kot so Noah Baumbach, Wes Anderson in Todd Solondz, ki so protagoniste delali negotove, občutljive, spremenljive in spolno nezrele, vse to pa je zasadilo seme, iz katere so pognali filmi mumblecore. Bojana Bregar v tej liniji opozarja tudi na Buffalo66 in Brown Bunny Vincenta Galla, ki z estetiko stojita blizu mumblecoru, potreben pa je poudarek, da izdelki zgoraj naštetih v dokaj konvencionalnem smislu veljajo za umetniške, arthouse filme, kar za mumblecore, pri katerem dialog vlada nad podobo, ne drži.

Mumblecore torej spomni na vse zgoraj našteto, a je hkrati v celoti samosvoj. V svojem bistvu je namreč popolnoma idiosinkratska nizkoproračunska zmes lo-fi estetike, brezciljnih zgodb in vsesplošne postmoderne odprtosti. V prvi vrsti te filme zaznamuje predvsem težnja po realističnem dialogu, ki je tu pravzaprav v ospredju in že v osnovi deluje drugačen, postmoderen, spomni pa lahko npr. na podobne zaplete mladih v filmih Erica Rohmerja. Mumblecore tako na prave note zaigra pri vseh, ki pogosto zavijamo z očmi ob nerealističnih hollywoodskih dialogih, ki ne povedo ničesar o naših življenjih. Težav pa ne rešuje le skozi semantiko, temveč je morda še pomembnejša semiotična plat teh filmov. Če je v komercialnem filmu vse preveč razumljivo, preveč jasno izgovorjeno, mumblecore s pogosto nekoherentnimi, nejasnimi, komaj slišnimi dialogi vse to dekonstruira.

Najboljše primere takšnih dialogov najdemo že na samem začetku gibanja, pri filmu Funny Ha Ha, ki ga je t. i. boter mumblecorea Andrew Bujalski posnel leta 2002. V njem spremljamo Marnie, dekle, ki po kolidžu nima pravega življenjskega cilja in se še vedno išče po neumnih zabavah, v prav tako negotovem fantu Davu pa najde objekt ljubezenskega zanimanja. Prisluhnimo delčku njunega neprijetnega telefonskega pogovora, v katerem se ne uspeta povabiti ven.

Telefonski klic

Funny Ha Ha je bil torej prvi in morda tudi najpomembnejši film celotnega gibanja. Sprva le skromen uspeh je kasneje postal kultna referenca neodvisne scene, uteleša pa pravzaprav vse, kar mumblecore dela za mumblecore. Film temelji na dialogu, pa večina gledalcev ne razume, kaj je npr. izrečeno v zadnjem, sicer dokaj romantičnem stavku filma. Poleg tega je zgodba tipično ohlapna, kvaliteta slike in zvoka tipično lo-fi, skoraj no-fi, ne umanjkajo pa niti veliki plani, dolgi dialogi in tudi dokaj prepričljiva igra naturščikov. Med njimi tu izstopa glavna igralka, Kate Dollenmayer, ki uteleša prikupnost in zmedenost gibanja, igralske kariere pa razen epizodne vloge v drugem filmu Bujalskega, še bolj dodelanem Mutual Appreciation, kljub povabilom sploh ni nadaljevala. Podobno velja tudi za Mylesa Paigea, ki je v Funny Ha Ha igral enega izmed fantov, ki so Marnie komplicirali življenje, snemanje filma pa ga je spominjalo na »vse zabave, ki so jih obiskovali na kolidžu, pri čemer ljudje kameri niti niso posvečali preveč pozornosti«. 

Gibanje mumblecore v veliki meri zaznamuje prav ta domačnost, saj je filme delalo zelo omejeno število ljudi, ki so pri ustvarjanju pogosto tudi sodelovali. Bujalski je nedavno izjavil, da je v vsakem izmed njegovih filmov igral kdo, s katerim je v določenem obdobju tudi živel. Pri tem je treba poudariti, da gibanja ni ovekovečil nikakršen manifest in da so se tudi vpleteni pogosto otepali naziva mumblecore, a je prav omenjeno sodelovanje vpletenih akterjev vzpostavilo in nekaj let vzdrževalo to sceno. Prelomno je bilo leto 2005, ko sta bila poleg omenjenega presežka Mutual Appreciation na festivalu South by Southwest predvajana še The Puffy Chair bratov Marka in Jaya Duplass in Kissing on the Mouth Joeja Swanberga. S tem so na prizorišče vstopili vsi štirje glavni režiserji gibanja, hkrati pa je bil takrat pri opisovanju skupnega vseh treh filmov tudi prvič uporabljen posrečen izraz mumblecore. Gibanje je takrat torej uradno oživelo, vseeno pa so se med režiserji že kazale jasne razlike.

Brata Duplass sta se hitro vzpostavila kot lahkotnejša, zabavnejša predstavnika, ki snemata nekoliko bolj konvencionalno zaokrožene pripovedi. Za njun najbolj skrajen izdelek velja kvazi blairwitchevska grozljivka Baghead, ki je v publicistiki zagnala še termin mumblecore in dokaj uspešno igra na karto »tako slabo, da je že dobro«. Joe Swanberg se po drugi strani bolj trudi pripovedovati realistične zgodbe o življenju mladih, kakršno je v resnici, v vsej svoji krutosti in čudnosti, pa četudi bo to v gledalcu vzbudilo nelagodje. Tako njegove, pa tudi mnoge druge filme gibanja zaznamuje precej seksa in golote, pa tudi pogovorov o tem, pri čemer ta pornografija ni romantizirana, filmi pa seks prikazujejo kot le še eno izmed vsakdanjih dejavnosti mladih odraslih.

Izjava

V Kissing on the Mouth Swanberg skozi natančno izbrane povečave telesne govorice in zgovorne detajle delov telesa, ki pogosto povedo več kot besede, prikaže zgodbo Ellen, ki v svoji izgubljenosti po kolidžu pogosto spi z bivšim fantom.

Ex sex

Že v tem času je Swanberg začel sodelovati tudi z Greto Gerwig, z igralko, ki je nato nastopila še v celem kupu mumblecore filmov, postala neke vrste kraljica mumblecora in je v zadnjih letih z igro in režijo že presegla okvirje indie filma. Naslovno vlogo je odigrala npr. v filmu Hannah Takes the Stairs, ki je za mnoge prva asociacija ob omembi gibanja in res pooseblja vse, kar je pri mumblecoru dobrega in slabega. Morda se zdi še bolj prefinjen izdelek Nights and Weekends, pri katerem sta si Swanberg in Gerwigova razdelila režijske, scenaristične in producentske naloge ter odigrala tudi glavni vlogi dveh zaljubljencev, ki skušata ohraniti razmerje na daljavo. Zgodaj v filmu je njuno razmerje še sveže in srečno, polno mladostniških neumnosti in medsebojnega spoznavanja, kar lepo ponazori naslednji izsek:

Banana

Skozi film pa pred našimi očmi razmerje začne razpadati, čeprav si par tega ne upa priznati in se izgublja v emocionalnih izbruhih, kar tudi v gledalcu zbuja nelagodje.

Perfect

Ko so mumblecore filmi dosegli malce širše občinstvo in so bili zasluženo opaženi tudi na raznih festivalih, se je ob Bujalskem, bratih Duplass in Swanbergu pojavilo še nekaj imen, ki so ustvarila relevantne izdelke in gibanju dodala lastne vizije. Med njimi velja omeniti predvsem Lynn Shelton, Ry Russo-Young in Aarona Katza. Sheltonova je leta 2009 s filmom Humpday, v katerem je do ekstrema prignala bromance tematiko, morda poskrbela za humorni pozni vrhunec gibanja. Russo-Youngova je igrala že v Hannah Takes The Stairs, z režijskim prvencem You Wont Miss Me pa je na mumblecore sceno vnesla tudi tematiko duševne bolezni, kar lahko spet spomni na Cassavetesa in njegovo mojstrovino Woman Under The Influence.

Za trenutek pa se ustavimo še pri Katzu, čigar film Quiet City v tipični mumblecore maniri prikazuje majhno zgodbo srečanja fanta in punce, ki ob pogovorih o življenju in odraščanju skupaj brezciljno preživita 24 ur, a izstopa z režijskimi in fotografskimi prijemi. Quiet City in mnoge druge pozne mumblecore filme namreč v primerjavi z zgodnjimi zaznamuje večji poudarek na fotografiji in delu kamere, ki zdaj nista več naključna spremljevalca dialogov, temveč pogosto presenečata in tudi sama prispevata k zgodbi.

Ob vsej tej podobnosti filmov, ki gibanje seveda sploh delajo gibanje, pa so kritiki izpostavljali tudi problematično pomanjkanje raznolikosti med režiserji in igralci. Čeprav so protagonistke filmov pogosto ženske, je praktično edina pomembnejša režiserka v gibanju Lynn Shelton, in čeprav filmi prikazujejo običajne, mlade ljudi, so igralci praktično brez izjeme belci.

Seveda lahko vzrok iščemo v tem, da so belci tudi režiserji, ki so v svoje filme globoko vpeti in prikazujejo predvsem lastna življenja, pa vendar je težko spregledati pomanjkanje sodelovanja z igralci iz manjšin. S tem se je zgodnji mumblecore lahko zdel kot še ena indie modna muha, produkt, ki je prihajal od dobro situiranih belcev in je v njih tudi iskal ciljno publiko. Družbeni kritik Marc Spitz je v tej luči mumblecore skupaj z indie pop glasbo, določenimi TV serijami in podobnimi popkulturnimi elementi okarakteriziral kot estetiko hibridne generacije twee.

Kot odgovor, ki je izšel iz samega mumblecora, lahko vidimo film Medicine for Melancholy. Ta prikaže enodnevno romanco temnopoltega para, izstopa pa z dialogi, ki se dotikajo rasnih vprašanj, kar kaže na namerno politično držo vpletenih. »Everything about being indie is all tied to not being black,« v nekem trenutku zagodrnja Micah in s tem skoraj prebije četrto steno. Poleg tega je v Medicine for Melancholy vredno opazovati tudi samo estetiko filma, ki veliko sporoča preko fotografije in predvsem barvnih odtenkov, kar je spet zgovorno samo po sebi, morda bolj zgovorno, kot bi tehnična izbira v mumblecoru naj bila. Že Stuart Hall je v tem smislu pisal, da se predstavniki manjšine ob pomanjkanju reprezentiranosti v redkih trenutkih vstopa v polje reprezentacije počutijo odgovorni predstavljati celotno manjšinsko skupnost. Pri tem filmu pa se poleg tega zdi, da se z izseki samorefleksije pravzaprav sam izloči iz mumblecore miljeja in s tem morda ne doseže želene pozicije.

Takšen prehod k večji precioznosti filmov je sicer značilen za pozni mumblecore. S tem so ti filmi morda res videti bolje, a hitro izgubijo prvinsko avtentičnost in apolitičnost, ki jih zaznamujeta in jim hkrati dajeta vsebino. V primerjavi z zgodnjimi filmi je tako nekje po letu 2008 opazna večja prisotnost umetne osvetlitve, kadri zdaj niso več tako statični kot v zgodnjem obdobju, pri dialogih pa posnetkom posameznika zdaj večkrat sledi proti kader, kar filmom vzame dokumentaristični občutek. Poleg tega je zdaj v prvi vrsti bolj kvaliteten zvočni miks, okolica je bolj pridušena, montaža pa bolj konvencionalna, kar je vse logična posledica boljše tehnologije, hkrati pa je vendarle naznačevalo postopno privzemanje hollywoodske filmske govorice. Ker ne gre za organizirano gibanje, je sicer težko govoriti o točki, kjer naj bi se to končalo, in po nekaterih opredelitvah mumblecore filmi nastajajo še danes, pa vendar se zdi, da so časi pravega mumblecora nepreklicno mimo. Tako meni tudi Bojana Bregar:

Izjava

Po drugi stran pa lahko vplive mumblecora torej danes zasledimo na raznih koncih ameriške filmske in TV produkcije, pomen gibanja za njihovo ustvarjanje pa so poudarili tudi nekateri prominentni mladi ustvarjalci. Med temi izstopa Lena Dunham, katere zelo dober prvenec Tiny Furniture iz leta 2010 je nekakšna stilizirana nadgradnja zgodnjega mumblecora. Druga obvezna omemba pa je gotovo film Frances Ha režiserja Noaha Baumbacha, neke vrste pozna uresničitev mumblecore vizije. O avtorjih, ki danes s svojimi filmi oblikujejo t. i. postmumblecore krajino, še enkrat Bojana Bregar:

Izjava

Mumblecore je torej mrtev, a njegov duh je še kako prisoten. Gibanje je bilo relevantno in je relevantno, ker je na neki način postavljalo ogledalo današnji generaciji mladih. Mladih, ki bi spreminjali svet, ustvarjali revolucije, a nimajo prave energije ali vizije, so preveč zmedeni, neodločni, pasivni in premalo enotni. V primerjavi s hollywoodskim desničarskim avtoritarnim populizmom je filmska govorica mumblecora mlačna levica, je zamomljano revolucionarno geslo, ki ni slišano, ker niti noče izstopati. V vsej apolitičnosti mumblecora se lahko torej paradoksalno odraža prav apolitičnost negotove generacije, ki lahko vodi v družbeno regresijo. Prav osredotočenje gibanja na določeno generacijo ljudi je prav tako lahko videno kot politična izbira, sploh ker gre pri tem za družbeno najbolj aktiven segment prebivalstva, ki pa v postmoderni dobi to aktivnost zavrača.

Mumblecore s svojimi dolgimi dialogi izstopa tudi v luči razmisleka o logofobiji sodobnega, predvsem umetniškega filma. Že premik k prevladovanju dialoga je v tej luči močna umetniška poteza, in če lahko tišina in nemost v nekaterih primerih izražata politično nemoč in omejenost, lahko nejasni, zamomljani stavki mumblecore filmov izražajo politično moč, a neaktivnost, neodločnost, nedovršnost. Skozi Halla lahko trdimo, da je jezik ideologija, pri čemer s kodiranjem in dekodiranjem vstopimo v svet diskurza, postanemo aktivni subjekti, zmožni vplivati na dogajanje okrog sebe. V tem smislu svet skozi jezik dobiva pomen, pri tem pa med pomeni nenehno poteka boj za dominanco, legitimnost. Mladi z nejasno linijo in neprepričljivo artikulacijo iz tega boja izstopajo vnaprej poraženi. 

Pri tem pa seveda niti ne gre le za ameriški fenomen ali ameriške mlade odrasle. O simbolični mumblecore sceni se je okrog filma Coffee in Berlin govorilo tudi v Nemčiji, z malce domišljije pa lahko to estetiko in retoriko najdemo tudi v sodobni slovenski filmografiji. Dizi in njegovi prijatelji so negotovi in v neproduktivne pogovore ujeti večni študenti v Burgerjevem V leru. Hočevarjev Jebiga prikazuje peterico takšnih mladih zdolgočasenežev, mumblecorovcem podobno brezciljna, a bistra mladina pa je upodobljena tudi v Šterkovem celovečercu Ljubljana. Vsi trije filmi so bili, mimogrede, premierno predvajani ravno v času pred vznikom mumblecora, in čeprav estetika ter hiperrealizem slednjega vendarle stojita v svojem svetu, lahko ob upodabljanju politične in tudi ljubezenske nedorečenosti nove generacije govorimo o širšem, univerzalnem pojavu, ki pa mu bo moral zdaj v ZDA ogledalo postavljati kdo drug. 

Mumblecore avtorji sicer danes še vedno snemajo dobre filme in ti niti ne ležijo tako zelo daleč od mumblecora, a Bujalski vseeno priznava, da so se zanj časi spremenili. Pravi, da nikogar ne zanima definiranje generacije ljudi, starejših od 30. Ti gredo vsak v svojo smer, imajo družine, za njimi pa že prihaja nova generacija, ki bo preoblikovala kulturo. »Ko smo bili v dvajsetih, so bila naša življenja prepletena, ves čas smo preživljali skupaj, zbujali smo se drug pri drugem na tleh ali včasih v postelji … Zdaj pa smo vsi samo navadni odrasli ljudje.«

Po devetih letih se je v Slovensko narodno gledališče Nova Gorica vrnil režiser Janusz Kica, ki je prejšnji teden na tamkajšnji veliki oder postavil poslednjo uprizoritev zaključujoče se gledališke sezone. Ondina je dramsko besedilo Jeana Giraudouxa iz leta 1939, ki v svežem prevodu Jake in Srečka Fišerja ob pomoči dramaturginj Ane Kržišnik Blažica in Martine Mrhar prinaša dramsko zgodbo o trku dveh svetov oziroma razredov – bajeslovnega/podvodnega in človeškega/dvornega.

Naslovni lik Ondina, ki jo igra prepričljiva Arna Hadžialjević, je namreč bajeslovno bitje – vodna vila, ki predstavlja eno od štirih elementarnih bitij, kot jih je opisal in poimenoval renesančni uomo universaleParacelsus. In po čem se Paracelsova bitja razlikujejo od ljudi? Po tem, da nimajo nesmrtne duše. Kot v svojem eseju o utopičnem telesu razvije Foucault, je mit o duši ena od najvplivnejših utopij – v utopičnem kraju umrlih lahko minljiva in razpadajoča telesa postanejo trdna in večna. Telo je pravzaprav vedno drugje, v razmerju s svojim vladarjem.

Ondina se seveda s celim telesom zaljubi v viteza Hansa, v podobi Nejca Cijana Garlattija, poroka z njim pa ji prinese prav to, kar jo je razlikovalo od običajnih smrtnikov – nesmrtno dušo. S tem je Ondina prestopila v njej nepoznani dvorni družbeni sistem konvencij, pravil in odnosov. A vendar je njeno telo postalo motnja v tem ustroju: ne zna se primerno obnašati, vselej govori neprimerne stvari, iskrena je, ko bi morala biti vljudna, spet drugič laže, ne pleše in ne bere, skratka, družbeno je popolnoma nekoristna, o čemer implicitno priča naslednji odlomek.

»Zmeraj pozabljam, da pri ljudeh tega, kar se je dogodilo, ni mogoče več odgoditi. Težko je živeti med vami, z besedami, ki so bile vendar izrečene samo enkrat, a se jih ne da vzeti nazaj, z dejanji, ki so in ostanejo za vedno storjena. Koliko koristneje bi bilo, če bi se drugih sovražne besede na vas vtisnile kot besede ljubezni. To se godi meni, kar zadeva vas.«

Nasprotni, dvorni pol Ondine, ki mu je bil namenjen citirani odlomek, predstavlja kraljeva posvojenka Berta, uteleša jo Urška Taufer, ki v vseh parametrih ustreza družbenim normam z bogatim zaledjem kulturnega kapitala. Ravno Berti uspe zaustaviti začetno strast Hansa do Ondine, kar je v nadaljevanju tudi povod za tragični razplet. Da bi svojega ljubljenega rešila žalostne usode, ki mu jo je napovedal ondinski kralj, poskuša Ondina pokazati na gnilobo in nesmisel dvorne ideologije navad in konvencij – kar pravzaprav deluje kot ostra satira z nekaj komičnimi elementi – hkrati pa je njen upor uperjen proti nasprotjem obeh svetov, ki jima pripada. Uveljavljena reda spodkopava na osebni ravni, prežeti z ljubeznijo.

Tako okvirno zveni fabulativni del Ondine, ki mu tudi sama uprizoritvena zasnova pri gledališki postavitvi dosledno sledi, vendar se ni mogoče znebiti vtisa, da pri tem ne tvega preveč. Igralska telesa z naborom izraznih možnosti, prav tako pa tudi ostale uprizoritvene elemente jemlje kot znake, ki naj bi posredovali pomen izvorne besedilne predloge. Gesta, rekvizit ali glasba nosijo svoje sporočilo ali metaforo, ki jo mora gledalec prepoznati, pri tem pa je njihov pomen fiksiran, kar obenem pomeni, da ni prevprašan. Na trenutke, zlasti v prizorih, ki so samonanašalni in odpirajo igro v igri, se želi uprizoritev sicer poigrati tudi s svojo realnostjo in je na ta način humorna v svoji dobesednosti, a v celoti vseeno korenini v veri v globino svoje metaforike.

Scenska razporeditev Marka Japlja izkorišča možnosti, nadvse učinkovito pa predvsem globino celotnega odra, a pri napolnjevanju prostora s telesi šestnajstčlanskega ansambla prevlada koordinatno planiranje. Podoben občutek determinirane rigidnosti obdaja praktično vse nivoje. Kot da bi se moral govor odtrgati od zvestobe in jasne izreke, da bi dosegel svoj učinek, in kot da glasba ne želi biti priročni nosilec atmosferskega ali kot da bi ritem moral uiti iz matrice, da bi uprizoritev presegla preverjeno formo ter tako dosegla organski spoj obeh principov, podvodnega in dvornega.

Čeprav Hans terja pravico po ločitvi obeh svetov, da bi bil malo sam na tem svetu, na dveh metrih višine med peklom in nebesi, v sebi ve, da bi še isti dan prvič okusil samoto. Stik, tako kot gledališki dogodek, pusti sled. Na koncu je smrt enega pozaba drugega. Zajeti zrak. Potopiti se. Pustiti vodi, da zalije pljuča. Zavesa se odpre. Takrat in tam se dihanje prične.

O odsevu skozi gledališko iluzijo je pisal Borov.

Deleuze je konstantno razpravljal o telesih. Vednost o tem predstavlja nujno komponentno vsakega povprečno razgledanega kulturnika. Splošna vednost številaka 2: Deleuze se je poleg tega in nekakor ne po naključju nanašal na Nietzscheja, filozofa, ki je tako kot njegov francoski naslednik velik pomen polagal v prebavo. Pa seveda v druge telesne dejavnosti. Njegov glavni vir inspiracije – bog Dioniz – recimo pleše. Kot bodo prav tako plesali na Razliki in ponavljanju, plesni predstavi v koreografiji Macieja Kuźmińskega poimenovani po slovitem Deleuzovem delu, ki si jo utegnete danes ugledati v Španskih borcih danes ob 20.00. Ampak naprej: Zakaj Deleuze? Odgovori nam koreograf plesnega dvojčka Maciej Kuźmiński.

Izjava je dostopna na posnetku.

Predstava bo razdeljena na dva dela. Na razliko in na ponavljanje. Kaj je pomen takšne ločnice nam pove Kuzminski.

Izjava je dostopna na posnetku.

Ena glavnih iztočnic Deleuzove misli je boj avtonomnih površin imanence proti reprezentacije. Mar ne gre pri preslikavi teoretske misli v plesno predstavo, ravno za ponoven spust v logiko reprezentacije? Zaradi slabega prenosa zvočnih podatkov prek snemalne naprave, si sami lahko žal omogočimo le reprezentacijo odgovora. Povzeto: Poskus prikaza filozofske misli se vpiše v razmerje prevoda originala v drug medij, ki omogoča le delno reprezentacijo. Gre torej za telesno preslikavo delčka filozofske misli podane v Razliki in ponavljanju, ki po pravilu ne more biti pravična do konceptualne zasnove originalnega besedila. Fuck you prevod, fuck you komunikacijska tehnika!

Povezanost med dvema tipoma izražanja prav tako zaznamo v okviru tridnevnega Festivala Angart filma, kjer bo vzpostavljena povezava med etnografiski praksami ter dokumentarnim filmom. Poleg Zavoda Angart ter obeh prostorov dogodka – Slovenske kinoteke ter Muzeja sodobne umetnosti - pri organizaciji festivala omogočajo še oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani. O festivalu nam več pove Miha Poredoš iz Zavoda Angart.

Izjava je dostopna na posnetku.

O vezi med etnografijo in dokumentarnim filmom ponovno Poredoš.

Izjava je dostopna na posnetku.

Napisati trilogijo je v filozofskih krogih često znak, da se tukaj gre zares. Da ima avtor nekaj povedati, da bo kontinuirano razvijal miselno linijo, v naslednjem delu razrešil zagate, ki so se dozdevno pojavile v predhodnem, in spravil skupaj če že ne ravno Kantove tri kritike, pa vsaj obsežen exposé lastne pozicije glede nekega območja poizvedovanja. Trilogija je nekaj, kar že zaradi svoje forme ob sami razglasitvi obljublja neko veličino. Zato smo lahko tudi hitro razočarani, če je tisto, kar odkrijemo, v vsaj prvem delu trilogije zastavljeno precej skromno. Skromno, ker se gre za razvitje neke ideje, ki vsaj na prvi pogled ne pretendira k ničemer monumentalnejšem kot premišljanju nekega koncepta, ki se ga lotevajo vsepovprek preko rahlo drugačnih koordinat. Skromno, ker so konsekvence takega obrata skromne tako v smislu teoretskega napredka kot posledic za politično akcijo, ki so v tem primeru namen dela. Vse to seveda v primeru, da jih bomo dejansko našli.

Govorimo o delu avstrijskega teoretika Geralda Rauniga, ki v prvem delu svoje trilogije Dividuum s podnaslovom Machinic Capitalism and Molecular Revolution skuša premisliti koordinate tistega od Deleuza navdahnjenega pola politične misli, ki se osredotoča na koncept multitude. Po Raunigu nam namreč manjka specifičen košček v sestavljanki, da bi lažje ugledali sliko, in ta košček je koncept dividuuma – deljivega.

V knjigi se Raunig problematike loti kar direktno, brez uvodnih dolgovezenj, in nam že v prvem poglavju na primeru izpostavi problematiko in to, kar skuša s svojo konceptualizacijo zajeti. To začne s primerom pisanja in njegovega avtorstva, problema, ki ga je moč zajeti z dvemi klasičnimi formami in eno še prihajajočo, vendar zagatno in nevarno. Tako imamo znotraj klasičnih avtorskih dispozitivov opravka z avtoritarnim in komunitarnim avtorstvom. Prvi skuša zabrisati mnoštvo vplivov, ki sooblikujejo tekst s podobo individualnega genija, ki z vzpostavitvijo genealogije predhodnih avtorstev, iz katerih črpa, svojega avtorstva ne zanika, temveč le okrepi idejo avtoritarnega pisanja. Komunitarno avtorstvo počne nekaj podobnega – avtor-subjekt je v tem primeru le kolektiv namesto posameznika, vendar se kolektiv v tem primeru zlije v uniformnost, ki zabriše notranje razlike. Potrebujemo torej neko idejo avtorstva, ki je zmožna v sebe integrirati mnoštvo ravno kot mnoštvo. Prva opcija, ki se nam ponudi, je možnost konstantnega revidiranja teksta s strani bralstva, s strani algoritmov, ki ocenjujejo bralne navade in na podlagi njih izvajajo predikcije, ter hkrati s prispevki oboževalcev, ki si želijo preživetja ali smrti lika v romanu. Ob tem, da se avtorstvo zapre v neskončni cikel revizij, da se spremeni v neke vrste Sizifovo delo, pa je glavna nevarnost tovrstnega tipa avtorstva ena izmed teoretsko ključnih točk Raunigovega dela.

Logika particije, deljenja na deleže, pozicija distributivnega pravičnika, se pravi tistega, ki si vzame pravico ustvariti dele in jim podeliti individualnost in identiteto, je namreč problem za našega deleuzovca. Zanika to, da je vse že zmeraj prepredeno, vse zmeraj ne-identično s samim seboj, vsak tekst del neskončnega toka, v neskončno množečih se prekrivajočih se linij. Problem se nahaja že v osnovi kakršnekoli zaključujočnosti in totalizacije. Kaj je skupnost, osnova komunitarnega pisanja? Etimologijo besede communitasRaunig najde v žrtvovanju. Žrtvovanju dela sebe, ki je konstitutivni pogoj vključenosti v skupnost. Munusali žrtvovanje je zanj veliki minus. Odpoved tistemu, kar skupnost ne more prenesti kot del lastne totalnosti in mora zato nujno ostati zunanje, izvrženo.

Zdi se, da je za Rauniga vse samo neskončno prepletanje tokov, da je treba kaos končno spet osvoboditi od kozmosa, in tako knjiga vsebuje poglavja z mnoštvom raztresenih primerov, kjer Raunig nakaže, kako se moramo znebiti distinkcij tipa subjekt-objekt, notranje-zunanje, človek-narava itd. Vse se namreč dogaja znotraj tiste sredine, iz katere opozicijske skrajnosti rasejo. Dividuualne sredine, sredine brez identitete, brez individualnosti, brez particije in brez komunalne participacije.

Toda nekaj vseeno potrebujemo, fiksne točke, mesta, prek katerih lahko vsaj začasno takšne tokove zajamemo. Da bi zadostil tej nalogi, Raunig poseže po zaprašenih knjigah sholastike in v njih najde Gilberta de la Porréeja, srednjeveškega komentatorja BoetijeveOpuscula Sacra. De la Porrée se namreč znotraj svojih komentarjev v kontekstu spora o naravi svete trojice precej posveti ravno konceptu dividuuma, logiki, po kateri je mogoče misliti singularnost, ki je razvezana od konceptov persone ali individuuma. Singularnost dividuuma je tako singularnost neke subsistence, ki je ločena od njenega vsakokratnega kajstva, obstaja kot neko mesto, preko katerega se pretaka različna vsebina. S tovrstnim konceptualnim orodjem skuša Raunig zajeti multitudo kot mnoštvo subsistence, med katerimi se pretaka različna vsebina. Pomislite naprimer na razliko med družbami discipline in družbami nadzora, ki jo oriše Deleuze v svojem ''Postskriptumu k družbam nadzora.''Če prva disciplinira individualna telesa, potem druga nadzira afektivne sklope, ki prečijo mnoga telesa. Mobilizira množice afektov v ljudeh in ne ljudi samih. To, kar vidi, je porast te ali one statistične kategorije.

Nekaj podobnega, vendar osvobojeno dominacijskih logik, hoče Raunig. V obliki politične akcije je to gibanje Occupy, v obliki teksta je to malce bolj napreden hipertekst, na območju prava naj se upoštevajo pravice, ki so razvezane od njihovih individualnih nosilcev, in tako dalje. V kvazi-akceleracionistični maniri moramo posnemati deteritorializacijski elan finančnih derivatov, ugotoviti, da so meje med nami fluidne in da vse teče.

A vendar se nam ob koncu branja teksta pojavijo sledeča vprašanja, vprašanja, ki jih Raunig ne razreši, še več, njihove razrešitve niti ne nakaže. Kaj je tisto, na kar je subsistenca centrirana, kaj je tisto, kar kot neka enotnost ostaja, če to ni neka identiteta? Kaj pa, če se izkaže, da so individualna telesa nekaj, kar ni popolnoma plastično, da so omejena v prenašanju tokov, ki jih prečijo? Kaj točno je domet politike, ki si želi obnoviti spodletela gibanja šotorjenja v parkih v okolici Wall Streeta? V svojem občudovanju deteritorializacijskega elana kapitala Raunig očitno ne spredvidi, da je njegova moč v enakimeri sestavljena iz njegove reteritorializirane oblike. Da je tisto, proti čemur se borimo, hkrati gibanje in stabilnost, stabilnost in strukturiranost, ki je v primeru politične akcije enako pomembna kot gibanje.

Za konec pa bodimo še malo zlobni in poudarimo: kaj pa funkcija avtorja Geralda Rauniga, ki napiše trilogijo? Ali ni to poteza avtoritarnega avtorja? Skratka, ali ni poza dela v direktnem nasprotju z deklarativnim namenom v njej predstavljene teorije?

Festival Ljubljana je dopoldan na tiskovni konferenci v mestni hiši predstavil svojo letošnjo bero dogodkov. Kar velikokrat smo slišali frazo: »Z njimi smo že sodelovali« ali »Gre za predstavo, ki smo jo lahko videli že lani«. Nekaterih pa na srečo ne. Več o programu je povedal Darko Brlek, direktor festivala, ki je osvetlil nekatere vidnejše dogodke, poleg 25-letnice prvega nastopa Vlada Kreslina in muzikala Mamma mia, lanskoletne uspešnice:

*Izjava

Vsekakor ne bomo pozabili na osem predstavnikov sponzorjev, ki so tiskovno konferenco zavlekli s praznimi floskulami, ampak nazadnje vseeno pokazali, da jim gre konec koncev za kulturo:

*Izjava

Se razume. Nenazadnje je njihov proračun izjemno majhen, je izjavil Brlek, tako kot za vse ostale festivale v Ljubljani. Če primerjamo z Drugo godbo, katere proračun se giblje okoli 40 tisočakov, proračun Festivala Ljubljana znaša komaj nekaj okoli 2 milijona evrov.

Kar se tiče uzurpacije mestnega javnega prostora, ki smo mu bili v okolici Križank priča lani, pa pravijo, da se bo to končno spremenilo. Na kakšen način?

*Izjava

Kako to upravičujejo?

*Izjava

Zatorej, dragi občani in občanke. Ponovno nas bo ločil zid. Na tiste, ki imajo privilegije znotraj zidu in vse ostale slehernike, ki želijo živeti normalno življenje, zunaj zidu. Če vas pa moti, da morate iti okoli pol Ljubljane in se eliti umakniti vi, namesto, da bi se ta s svojimi dogodki umaknila a primerno tiho prizorišče, kot je recimo Ljubljanski grad, vam pa ljubi župan - ki je iz tiskovne konference odšel po dveh minutah - sporoča sledeče:

*Izjava

Tako je govoril Diego Menendes.

Pismo iz tujine pišem iz samosvoje tujosti od doma. Pred časom se sem se namreč vrnil z nekajmesečnega pretvarjanja, da sem novinar. To je stopničko višje od pretvarjanja, da nisi turist, ampak popotnik. Kao turist gleda spomenike, popotnik gleda ljudi. No ja, gleda sebe, kako gleda ljudi, in se pretvarja, da je zaradi tega kaj boljši od turistov. Saj v resnici nihče bolj ne obsesira o turizmu kot popotnik. Novinar sicer to počne podobno, le da je pretenzija še hujša: v življenja in svet drugega se ne vtika zase, ampak kao za druge. Potem je tu še umetnik in aktivist in vsi na nek način skozi nesrečo drugega osmišljamo svoj obstoj.

Bil sem na severu Iraka na avtonomnem področju kurdistanske regionalne vlade. Prijatelji so bili zaskrbljeni, družina niti ne toliko. Najbolj me je nasmejal prijatelj Miha: »Ne se bat Islamske države, oni ti lahko samo glavo odrežejo. Bolj se boj teh naših psihičev, Pahorja pa Erjavca. Če te bodo aretirali, te bodo šli reševat. Celo življenje boš umiral od sramote.« Prav je imel. Poleg smrti je največja grožnja, da si slaven v Sloveniji.

Seveda sem se pred vrnitvijo domov želel sinhronizirati in tako tudi na lastni koži izkusiti avtentičnost Evrope. Saj to je begunska kriza..., iskanje Evrope. Imigranti, begunci prebežniki, kakorkoli že, iščejo isto kakor mi. Begunci iščejo Evropo, ki je interpretirana kot zagotovilo za določene predvsem materialne svoboščine in mi jo prav tako iščemo kot idejo in vrednoto.

To se mi zdi največja ironija pri vsej tej »No Borders« orgiji: Na tej strani meje ne verjamemo v meje, to je ultimativni dosežek meje. Po drugi strani begunci drvijo iz podobnega razloga: Ker je meja, ki ločuje njihov svet od našega. To je vsa poanta. Če ne bi bilo meja, ne bi bilo beguncev. Kot popotnik obsesira s turisti, »No borders« ljudje obsesirajo z mejo. Ravno to vzpostavljanje meje nas žene ... no ja, na mejo. Da bi Evropa, o kateri so jim govorili v šoli, zares obstaja, če ne to, pa da bi jo vsaj vzpostavili. Evropo, se pravi mejo med nami in orientalci. Med tistimi, ki ne verjamejo v meje, in tistimi, ki za njih umirajo. Resnično noben ne verjame v idejo Evrope kot anarhist, nihče ne naredi toliko zanjo kot aktivist.

Nekaj tednov sem preživel na pravem Bližnjem vzhodu. V Grčiji, edinem kraju, kjer Evropa ni malikovana. Bil sem v Idomeniju, kjer še vedno tabori nekaj tisoč ljudi, prepuščenih samim sebi. Grška država je dvignila roke. Niti jim ne pomaga niti jih ne ovira. Za njih skrbijo mednarodne nevladne organizacije in »neodvisni« prostovoljci. Zaradi pritiska Evropske unije je Grčija sicer vzpostavila neke »hot spote«, a država je slabši skrbnik kot nevladni sektor. Nevladni sektor pa je itak beden, pravo legitimnost delajo samoorganizirane skupnosti. To je to. Samoorganiziranost kot ultimativna stopnja legitimnosti. To je prvi stik beguncev z Evropo. Ambivalentnost države in mesijanstvo naroda. Najslabše in najboljše na istem mestu.

Idomeni je zeitgeist, totalna aktualnost. Angelina Jolie je prišla, čeprav je ni noben videl - bojda so jo zdravniki brez meja potihem odslovili, ker so Združeni narodi bedni. Aktivisti smo tudi vihali nos, ker pač ne kuha juhe in nima pravice do glasovanja. Potem se je tam klatil še Ai-Weiwei, umetnik, ki pa prav tako ne kuha juhe. Čisto čisto na koncu so tu še begunci. Vsi smo bili tam zaradi istega razloga. Krivda in beg v iskanju Evrope. Za begunce je boljši svet dozdevno za mejo oziroma vsaj imajo idejo, za katero se lahko žrtvujejo. Potem je tu juha legitimnosti. Saj ne rečem, juha je kul. Topla in gosta. A ravno ta juha vzdržuje status quo, je simbolna gesta, vsi smo jo dojeli kot tako.

Aktivisti smo se tolažili, da nam juha daje legitimnost za ... aktivistične aktivnosti. To je anarhistov paradoks, čez dan se dere na novinarske prostitutke, ponoči piše press release in pritožbe na uredništva. Tudi sam sem kuhal in pil iz juhe legitimnosti. Slabši sem od njih, saj nisem verjel v juho, pa sem jo vseeno kuhal in pil. Saj nisem pil zase, ampak za druge. To je najbolj slastna juha.

Saj ne rečem, juha je kul. Aktivisti s prostovoljnimi prispevki priskrbijo za okoli pet do deset tisoč obrokov. Kar je nadvse impresivno. Juha je nadvse simbolna, napolni želodec, osmisli Nemca, beguncu pa da vedeti, da Evropa dobrih in čutečih res obstaja, da se splača bivakirati pred divjimi Makedonci, vratarji Evrope.

Nisem srečal begunca, ki bi bil tako jezen na Evropo kot Nemci. Po mojem vtisu begunci kar razumejo razmere, če kaj, jih čudi, da so jih do sploh toliko sprejeli. A Nemci so pretreseni. Ko sem hodil po taboru, so bili daleč najbolj obupani obrazi nemški. Noben Sirec ni tako jezen na lastno vlado kot Nemec, vsemogočna Angela pa je reva, ker se pretvarja, da je suverenost Makedonije ali Srbije resna stvar. No Borders!

To je stvar te nemške juhe. Pred tem jo je kuhala mednarodna zasedba, tako da verjetno po krivici posplošujem. To je bil mednarodni projekt, čeprav sem bil nekaj dni skoraj edini nenemec. Pač sovpadalo je z nemškimi študijskimi počitnicami. V anarho-nemški avtoritarni neavtoritarnosti in sistematični protisistemskosti me je neka Nemka napizdila, naj ne govorim nemško, ker je skupščina odločila, da je »uradni« tabor mednarodni. Sploh ne znam nemško. Bil sem edini nenemec tam, le na eno vprašanje sem odgovoril z »ja«. To je Evropa, tisoče ljudi tabori z željo po Nemčiji, jaz pa sem lučaj stran taboril z nekimi Nemeci, ki mi grozijo, naj ne bom preveč nemški.

Pa smo spet pri juhi legitimnosti. Razdeliti tisoče obrokov je zalogaj, vrsta - je odločila skupščina - mora biti vzdrževana za vsako ceno brez izjem, kdor se vrine, pa naj bo na robu podhranjenosti, naj bo brezkompromisno izločen in poslan na začetek vrste. Pa saj sem skušal načeti ironijo svetosti vzdrževanja vrste. A to je bila prava, samoorganizirana in legitimna vrsta. Reševanje Evrope nima prostora za ironijo.

To pismo nastaja v Sloveniji. Ampak to je bila vredna izkušnja. Pismo izhaja iz krivde. Iste razmere so za begunce med najtežjimi preizkušnjami v življenju, meni in Angelini Jolie pa vredna izkušnja. Vse za osebnostno rast al neki.

Oto Rimele pravi, da ko »govorimo o kvadratu, pravzaprav mislimo na krog, in ko govorimo o krogu, čutimo kvadrat«. To definicijo bi lahko razumeli s pogleda čiste geometrije in se spomnili na sovpadanje nasprotja, natančneje, na sovpadanje premice s krogom, s pomočjo katerega Nikolaj Kuzanski skuša dokazati neskončnega Boga. A današnje novičke se ne bodo posvečale Kuzanskemu in njegovi neskončni krogli, bodo pa segale v mističnost in spiritualnost likovnega dela. Slikar in vizualni umetnik Oto Rimele bo namreč danes v Galeriji Kresija otvoril razstavo z naslovom 300 sekund: Kompoziciji za pet podob, štiri skladbe in tišino. Rimele se ukvarja z geometrijskim prostorom in ustvarja kompozicije, ki so v nenehnem odnosu s spreminjanjem svetlobe. Za današnjo razstavo je pripravil umetniške objekte, ki se človeka želijo dotakniti na nov, dematerializiran način.

Izjava

Rimele v ambient, ki ga ustvari z likovnimi elementi, vključi še glasbo. Razume jo kot nematerialno stvarnost in ga zanima v abstraktnem smislu. Za razstavo je izbral štiri skladbe, med katere pa vključi pet minut, 300 sekund tišine. Pove nam, kako glasbeni element učinkuje na gledalca.

Izjava

Svetlobnemu misticizmu boste lahko priča danes ob 18.00.

Iz fine umetnosti in kompozicij pa se lahko prestavimo v dramske vode. Na današnji dan bo SNG Drama Ljubljana predstavila repertoar za sezono 2016/17. Naslov sledečega repertoarja je velikopotezna beseda Utopija. Samo upamo lahko, da bodo naslednje leto predstave zmanjšale število na odru izrečenih generičnih moralističnih floskul in odprle prostor za bolj sveže ideje. Po predstavitvi repertoarja pa bomo lahko priča predstavi, katere naslov je prav tako Utopia, v režiji Jana Krmelja. Gre za predstavo, narejeno po motivih gledališke igre Fando y Lis[fando i li ], španskega dramatika Fernanda Arrabala [fernanda arabala]. Filmski režiser Alejandro Jodorowski [aleandro jodorovski] je po tej predlogi posnel tudi film z istoimenskim naslovom. Fando y Lis prikaže postapokaliptični svet, v katerem se znajdeta protagonist Fando in protagonistka Lis. Želita najti mistično mesto z imenom Tar, kjer se lahko izpolnijo vse sanje.

Kako je Jan Krmelj pretvoril zgodbo oziroma na kakšen način se je lotil predelave igre, nam pove kar sam.

Izjava

Ker je Utopija središčni pojem današnjega dramskega večera, nam pove nekaj tudi o tem.

Izjava

V prostorih Drame se bo danes ob 21.00 zgodila Utopija.

V novičkah se je dematerializirala Ana.

Gosta: Vid Vodušek in Miran Pustoslemšek

Slovensko gledališko in plesno sceno, predvsem njene konceptualne in eksperimentalne podzvrsti, je zadela rakrana slovenskega kulturnega prostora, pomanjkanje financiranja in notranja politična razprtja. Zaenkrat še neformalni rezultati razpisa strokovne komisije za uprizoritvene umetnosti, imenovanega Javni razpis za izbor dvoletnih kulturnih projektov, kažejo na problematične kriterije izbire prejemnikov sredstev. Rok za pritožbe je že potekel, če bo izbira obveljala, ima lahko za posledico okleščen izbor. Netransparetnost teoretske podlage izbire bo imela za posledico izpad velikega števila profiliranih umetnic in umetnikov. O problemih pri razpisih govori Pia Brezavšček.

IZJAVA

Marginalizacijo plesnih predstavitev in izbiranje na podlagi parcialnih subjektivih okusov pomeni nestrokovno izbiranje strokovne komisije in pomanjkanje njene strokovne neodvisnosti. Pomanjkanje sredstev pomeni tudi prisvajanje kulturne pogače s strani uveljavljenih institucionalnih akterjev ter izpad neodvisnih umetnikov. Ponovno ima besedo Pia Brezavšček:

IZJAVA

Ustvarjalci in ustvarjalke so ujete v paradoks, ko želijo vstopati v proces, za dostop pa morejo biti že uveljavljeni. Če bi Franz Kafka videl, kako se inštitucije ukvarjajo s podeljevanje sredstev, bi jih tožil za avtorske pravice. Za konec o profilu predstav, ki odpadajo izpod obličja mammona Pia Brezavšček:

IZJAVA

Kulturne novice je pripravil Domen Mohorič.

Še pomnite, drage napihnjenke in dragi napihnjenci oziroma drage napihovalke in dragi napihovalci, kako je - figurativno rečeno - izgubil dovoljenje za nadaljnje sodelovanje v tekmi za ameriškega predsednika leta 1972 kandidat Edmund Muskie? Thompson, in s tem ne mislimo našega za domačico spremnega južnega soseda Marka Perkovića, ampak Hunterja S. Gonzota, ki je aprila tistega leta objavil članek z naslovom »Veliki Ed razkrinkan kot odvisnik od Ibogaina«, v katerem je med drugim trdil, da so Muskiejevi možgani popolnoma paralizirani od halucinacij. Kasneje je opozoril, da je treba biti pri branju njegovih člankov previden, češ da je zelo eksakten novinar: »Nikoli nisem rekel, da jemlje ibogain, rekel sem, da po Milwaukeeju krožijo govorice, da ga. Kar je bilo res, saj sem te govorice sprožil jaz sam.«

Toliko namesto uvoda, preden se lotimo bodočega ministra za kulturo Antona Peršaka. Po Ljubljani namreč kroži govorica - mimogrede, prišla naj bi iz Trzina - da naj bi se pisatelj Tone na nekaj mestih v svojih knjigah Sredobežnost in Usedline izdatno razpisal o znanem slovenskem politiku kot prekomernem uživalcu kokaina. Da pa slednjemu ne bi bilo preenostavno iti v nos, se je bojda Peršak poslužil finte, ki spominja na umetniško parjenje po imenu Dark Side of the Rainbow a.k.a. Dark Side of Oz a.k.a. The Wizard of Floyd. Gre seveda za skrivnostno sinhronost Flemingovega Čarovnika iz Oza, premierno prikazanega leta 1939, v katerem je v vlogi izgubljene Doroteje zaigrala Judy Garland, ter albuma Dark Side of the Moon oziroma Temna stran meseca skupine Pink Floyd. Govori se, da naj bi pred-predlani izdani Peršakov roman Usedline brali vzporedno s Sredobežnostjo iz leta 2008 ... No, o vzporednem branju lahko govorimo le pogojno – v resnici naj bi šlo za »sredobežno« branje; določeni odlomki Sredobežnosti naj bi se namreč kot ata na mamo prilegali med izbrane vrstice Usedlin, ki z naslovom namigujejo na izdajalsko belo smrkljasto sled okoli nosnic. Kateri so ti odlomki iz zgodnejšega romana, ki med drugim govori o ambicioznem tranzicijskem politiku, nam žal ni uspelo izvedeti, so nam pa v roke prišli namigi, kam približno bi jih bilo v romanu Usedline potrebno vmestiti.

V poglavju s pomenljivim naslovom »Zgodba o črnih možeh iz dimnikov na belem snegu« naj bi bile ključne naslednje besede: »[...] kot svilena koprena s tisočerimi biseri, iz katerih sevajo žarki svetlobe. Neskončno polje kristalov. Kakšna lepota!« Bojda so to opisi celih kupčkov in črtic kokaina. Sredi »Begavca«, poglavja, ki predhaja pravkar citiranemu, najdemo odlomek, ki naj ne bi bil brez povezave z izvorom naslednjega stiha skupine Carina: »za božič starši na nou let' kouk«. Takole gre: »Gotovo je bilo to že decembra, morda prav pred novim letom, kajti pokrajina zunaj je bila že vsa bela. Tako zelo bela, da je vse drugo bilo videti črno [...]« Namigov na risanje pregrešnih linij je v knjigi vse polno: »Tisti čudni zvok struganja in drobljenja kamenčkov, ki ga je bilo tako močno slišati v globoki večerni tišini [...]« Seveda gre za značilni trkajoči zvok britvic in bančnih kartic. Nenazadnje bi lahko kot nekakšno priznanje brali tudi naslednje: »To mi je bilo v velik užitek, četudi me je hkrati nekoliko motilo srbenje, ki mi ga je povzročal prah, ki se je lepil na vlažno kožo [...]« To je bila »[b]ela cesta [...], posuta z ostrimi kamenčki in tudi večjih kamnov je bilo veliko vmes.« Jebela cesta, berite Sredobežnost in Usedline ter se sami prepričajte, do kolikšne mere so našteti namigi glede tako imenovanega »beuca« vzeti iz konteksta, rekla-kazala oziroma natega!?!

Je pa imel opisani delno ponesrečeni poskus raziskovalnega novinarstva ekipe za napihovanje nepričakovane stranske učinke. Če nam že ni uspelo »sredobežno« branje Usedlin ter razkrinkanje nakokiranega politika, o katerem naj bi pisal Peršak, pa smo zdaj slednjega nedvomno spoznali precej bolje! Tone je precej svojega otroštva preživel v »Oblakih«, dobesedno, saj gre za vas »na razgibanem, lahko bi rekli terasastem pobočju« z razgledom na tesno trikotno dolino, ki se »potem proti severu in zahodu odpre v širno Pesniško dolino«, po kateri teče reka Pesnica, ki seka Slovenske gorice. Če Tone kaj da na latinski pregovor nomen est omen ali pa ne, so bile možnosti, da zaradi okolice postane pesnik oziroma pisatelj, velike!

Zanimiv lik je v slovenski politiki Tone tudi zato, ker je svojo pisateljsko kariero začel s prilagojeno parolo »SMRT KOMUNIZMU! SVOBODA NARODU!«, ki jo je kot še čisto mlad pob z rdečo barvo napisal na velik list papirja, tega pa na vidno mesto obesil visoko na drevo. Hkrati je tudi že zelo zgodaj opravil z bogom, s cerkvijo kot institucijo, predvsem pa z vaškim župnikom. Ta ga je namreč ob vprašanjih, kot so: »Zakaj je bog ustvaril drevo s prepovedanim sadežem, če je res ljubil človeka?« vedno nahrulil.

Peršaka bi pravzaprav lahko poimenovali kar za Spuhljanca, po družini, katere zgodba je ena tistih iz njegovega otroštva, ki so sčasoma postale pomemben del njegovega življenjepisa, kot ga sam bere: »To je še vedno in nenehno živa magma, razbeljena sredica pod zloščeno površino, ki si kdaj pa kdaj in vedno znova utre pot skozi skorjo. In vsak tak izbruh je sporočilo iz časa in prostora, kamor se ozrem vedno, ko sem v zadregi in skušam dojeti vzvode svojega pehanja skozi blodnjak sprotnosti.«

Spuhljanci so živeli »na samem, sami zase in vzbujali odpor. Vsi v vasi so govorili o njih z veliko mero opreznosti in sitne mržnje, čeprav v resnici nihče ni vedel povedati o njih nič spotakljivega.« Mladega Peršaka je na življenjsko filozofijo Spuhljancev navlekel najmlajši med njimi po imenu Janž, s katerim sta se, oba priseljenca oziroma tujca, cele popoldneve po šoli potepala po gozdovih. Takole piše Tone: »Njegovo početje se mi je zdelo vedno bolj čudaško. Po cele ure je stal ob mravljiščih in nepremično opazoval mravlje; na vprašanja, zakaj to počne, je odgovarjal, da se mu zdi čudovito, kako se mravlje razumejo med seboj.« Nekoč je rekel, da imajo vse mravlje eno in isto pamet in da so vsaka zase le živi delček istega bitja s to isto pametjo, [...] da vse skupaj čutijo bolečino, če jo prizadanemo eni od njih, in da vse skupaj čutijo slast, če katera od njih naleti na kaj dobrega. Tone je čutil mravljince po telesu; rdeče, bele, črne in čez-lesne: »Kdaj drugič se je zagledal v kako drugo bitje, vendar vedno v kaj zelo majhnega. Zanimali so ga rogači, črvi in vsemogoči ščurki, ogrci, hrošči. Opazoval jih je, jim včasih tudi nastavljal razne ovire na njihovi poti in bil vedno vesel, če so našli pot mimo ovir, ki jim jih je nastavil. Nikoli pa ni nobenemu od teh drobnih bitij namenoma storil nič hudega.« Janževe skrivnosti iz življenja njihove družine še najbolje povzema naslednja informacija: sovražili so elektriko, saj naj bi ta kazila nočno podobo sveta in preprečevala nemoteno opazovanje vesolja. Spuhljanci so namreč ob večerih sedeli pred hišo in skozi star daljnogled opazovali zvezde. »Verjeli so, da je vesolje dom vseh skrivnosti in da se mora človek, če želi doseči srečo, samo zazreti v globino vesolja, se popolnoma prepustiti delovanju domišljije in dovoliti skrivnosti, da se naseli vanj. [...] Janž je govoril o skrivnosti kot o nekakšni kopreni ali celo zdrizu. In tudi drugi ljudje v vasi so pripovedovali, da si Spuhljanci prizadevajo ugledati med zvezdami neko skrivnostno tvar, razpršeno po vesolju. [...] Slutili so, da je skrivnost, ki, nevidna ali popolnoma prozorna, lebdi med zvezdami kot nekakšno tkivo ali morda kot le redka mreža iz neskončno tankih niti, vir življenjske energije, in upali so, da bo vsaj nekaj te energije, če se ji bodo dovolj vztrajno izpostavljali, prešlo tudi vanje. Zato so noč za nočjo v temi posedali pred hišo in strmeli v vesolje. [...] Njihovo vero, da je vesolje brezkončni, pretežno prazni prostor, je župnik razglašal za krivoverstvo. [...] Njihovo početje je razumel kot posmehovanje tolikokrat znova ponovljenemu opominu, da bog vse vidi in vse ve in greh se delati ne sme.« [...] »Pritepenci,« kot so jih klicali v vasi, »[n]iso verjeli, da je bog vsemogočen in večen in dober bog; mislili so, da je le samozvanec, ki se je postavil nad ljudi in jih zasužnjil.« Ko je umrl stari Spuhljanec, so »vdova, sinova in neznani ženski ves popoldan peli ob odprtem grobu neznane pesmi v neznanem jeziku. [...] Med petjem so se premikali, počasi in ritmično, da je bilo videti, kot da plešejo.«

Kako jebeno lepo – Anton Peršak – v imenu ekipe za napihovanje: dobrodošel nazaj v slovensko politiko! In da ga ne fašete od zadaj, ampak od spredaj, poskrbi Napihovanje.

Ob retrospektivi španske animacije v Slovenski Kinoteki smo se pogovarjali s Carolino López Caballero iz Animac Lleide iz Španije ter Igorjem Prasslom iz Animateke o stanju španske animacije in retrospektivi.

Pogovor z Vjeranom Juhasom iz novoodprte strip čitalnice v Puli.

Izar Lunaček o salonu stripa v Barceloni.

In memoriam Magdi Dulčić.

David Krančan na otvoritvi razstave Pijanega zajca.

_____________________________________________________________-

NOVICE

23. aprila so v Roppongi v Tokiu odprli prvi Muzej Snoopyja, ki sta ga spodbudila Charles M. Schulz Museum in Raziskovalni center Santa Rosa iz Kalifornije. Na ogled so originalni stripi iz zbirke Muzeja Charesa M. Schulza. Vsakih šest mesecev bodo otvorili novo razstavo, ki jo bo kuriral Muzej Charlesa M. Schulza. To bo vključevao zgodnje stripe, iz časov pred slavnimi Peanuts, kot so Li'l Folk, animacije, jazz glasba Vincea Guaraldija iz Peanuts risank in redkre vintage spominke, tudi neobjavljene skice in umetniška dela. Charles M. Schulz se je sicer rodil 26.novembra 1922in umrl 12. februarja 2000, en dan po izitju zadnjega Snoopyja. V najbolj plodnem času so bili Peanuts dnevno izdani v 2600 časopisih v 75 državah in 21 jezikih. V 50 letih izdajanja je narisal čez 18.000 stripov, to je pasic in je letno od tega zaslužil miljardo dolarjev. Med izdajanjem Peanuts je samo enkrat vzel dopust in to 5-tedenski, da je praznoval svoj 75. rojstni dan. Za svoje stripe ni potreboval asistentov, vse je delal sam. Prva zbirka Peanuts je izšla julija 1952 pri RInehart & Company. Je pa veliko tem jemal iz lastnega življenja. Na primer, Charlie Brown, glavni junak, je dobil ime po Schulzovem sodelavcu pri Art Instruction Inc. Tako kot Charlie Brownovi starši je bil Schulzev oče brivec in mati gospodinja. Ko je bil majhen je imel inteligentnega psa, ptičarja, ne beagla, kot je menda Snoopy. Inspiracija za Charliejevo neizprosno ljubezen, rdečelasko Donno Mae Johnson je prav tako dobil pri Art Instruction Inc. pri računovodkinji, ki jo je celo zaprosil, ko je prejel prvo pogodbo, ampak ga je zavrnila in oženila drugega. Linus in Shermy sta bili imeni njegovih dobrih dveh prijateljev Linusa Maurerja in Shermana Pleplerja. Lucy pa je bila narejena po modelu Schulzeve prve žene, Joyce Halverson.

Izšel je novi album Matjaža Bertonclja iz sage Eppur si muove.

DOGODKI

- V četrtek, 19.maja se je ob 21:00  v Pritličju odprla razstava Davida Krančana. Lansko jesen je na slovenski stripovski trg treščila najnovejša stripburgerjeva izdaja, Pijani Zajec, na prvi pogled skromna priredba rezijske pripovedke izpod risala ilustratorja, striparja in urednika Davida Krančana, ki pa je že v prvem mesecu očarala vse kritike, izsušila celotni prvi natis izdaje in prejela celo nagrado za najlepše oblikovan strip na ljubljanskem knjižnem sejmu. Krančan namreč v tem subtilnem, melanholičnem, a energičnem delu izbere za ljudsko basen neobičajno zgodbo o osamljenosti, družabni tesnobi in medčloveški solidarnosti ter vse njene tankočutne poante predstavi s tako jasno, sugestivno in grafično udarno risbo, da se nam ob branju zatresejo srčne strune in orosi oko.

- V torek, 24. maja se bo ob 20:00 v Komuni Kina Šiška odvil Stripolis z Vinkom Barićem. Vinko Barić, akademski slikar, risar stripov, glasbenik in oče enega redkih hrvaških superjunakov, nam bo na Stripolisu predstavil svoj čisto svež strip album Dogodivštine baroknog čovjeka. Beseda in slika pa bosta tekli tudi o možu s Hvara, ki je kot otrok padel v sod sivke in postal - Lavanderman, ki še danes rešuje mlade turistke pred neprijetnostmi otoka. Vinko Barić (1980, Split) je leta 2005 diplomiral iz slikarstva na splitski Akademiji za likovno umetnost. Svoja dela je predstavil na več samostojnih in skupinskih razstavah. Poleg slikarstva se ukvarja še z risanjem stripom, ilustracijo in grafičnim oblikovanjem. Od leta 1994 redno objavlja svoje stripe v raznih stripovskih fanzinih, revijah in antologijah. Doslej je izdal 4 samostojne strip albume: "Samo da ne propadne"(mini album, 1997), "Čudnovati deponij"(1999), "Paranormalni čimbenik"(2008) in "Dogodovštine Baroknog Čovjeka"(2016). Četudi samostojno ustvarja v polju avtorskega stripa, je od leta 2009 tudi eden izmed rednih risarjev stripovskega seriala "Lavanderman" (po scenariju Tonija Favera). Bil je član ugaslih strip skupin "NHP"("Novo Hrvatsko Podzemlje") in "Divlje Oko", še vedno pa je član strip kolektiva "Komikaze". Vodi tudi stripovskega delavnice za otroke in mlade. Sodeloval je na več strip festivalih širom bivše Jugoslavije: CRŠ (Zagreb), Mafest (Makarska), NS strip vikend (Novi Sad), OHOHO fest (Zagreb), Across the borders strip festival Prilep (Makedonija). Leta 2011 je napisal in objavil monografijo "Hrvatski punk i novi val 1976-1987".

- v sredo, 25. majaob 18:00 se bo v Atriju ZRC SAZU odvilo predavanje o afriškem stripu v sklopu Dnevov Afrike. Govorilo se bo o problemih afriškega stripa, trenutnem stanju, posebej pa se bo osredotočilo na stripovsko sceno v Severni Afriki, v Nigeriji in Južnoafriški republiki.

- v četrtek, 26. maja se bo ob 20:00  v Kristalni palači v BTC pdvila Delavnica od risbe do stripa z Nušo Smolič. 1 delavnica stane 10,00 EUR za zunanje obiskovalce in 4,00 EUR za člane Salvadorjevega in Botticellijevega kluba. Prijave: atelje.art.murn@gmail.com

Tridesetletni egipčanski pisatelj Ahmad Naži bo v nedeljo 22.5. že 93. noč preživel v zaporu, kjer služi dvoletno zaporno kazen zaradi »kršenja javne spodobnosti« z eksplicitnim pisanjem o spolnosti in drogah v svojem romanu »Raba življenja« (»Istikhdam al-Hayah«). Naži je bil obsojen 10. februarja, pa čeprav je bil omenjen roman poprej že odobren od državne cenzure. Eno izmed poglavij romana s sporno vsebino je bilo namreč objavljeno v literarni reviji, zaradi česar je bilo poglavje dojeto kot novinarski prispevek in posledično preganjano. V Egiptu je sicer v zadnjih mesecih število zaprtih novinarjev višje kod kdajkoli poprej, tokrat pa se prvič na takšen način preganja delo fiktivne literature. 

Svetovni dan branja za Ahmeda Najija je bil po svetu zagnan 12.5. v organizaciji pesnice Mone Kareem in Marcie Lynx Qualey, literarne kritičarke in avtorice bloga ArabLit. Doslej so branja potekala že v Londonu, Kampali, New Yorku, San Franciscu, Bostonu, Washingtonu, Berlinu, Torinu, Udinah, Frankfurtu, Amsterdamu, Oslu, Beirutu, Tunisu, Kuwaitu in Parizu. 
Svoje branje pridodajamo tudi slovenski molji – sporni poglavji Najijevega romana bomo dramatizirano prebirali na valovih Radia Študent, v oddaji Tu pa tam, v nedeljo 22.5. ob 18.00. 

Sporni poglavji si lahko spodaj preberete v celoti. 

1. poglavje

V zadnjem kairskem letu se je sezona poletnih puščavskih vetrov pričela lahkotno. Dva dni peščenih viharjev za začetek; za njimi se je vreme za kratek čas razjasnilo – teden dni dolg vročinski val – nato pa znova sprememba. Konec julija so se Kairčani nekega jutra zbudili zasuti pod tonami in tonami peska.

          Vetrovi, zračna vlaga, vročinski val, in vse skupaj preveto s  pekočim, dražečim dimom. Grozljiv pojav, ki so ga kasneje poimenovali »puščavski cunami«. Dan in noč; noč in dan. Deset dni, petnajst dni. Zadušitve. Očesna vnetja. Napadi astme. Kairčani so se stiskali v svojih klimatiziranih pločevinke in se po domovih in trgovinah skrivali pred peščenim peklom, ki se je zgrnil nad njihovo starodavno mesto. Toda še tako dobro zavarovane trdnjave so na koncu padle. Klime so se vse bolj kvarile; ventilatorji so se začeli pregrevati od vročine in vanje so se prikradla zrna peska. Bilo je vse več prometnih nesreč – dosti dni na cesti zaradi peščene megle nisi videl niti metra pred sabo – ter smrti dojenčkov, med starejšimi pa srčnih napadov.

          Visoke temperature in peščeni viharji so povzročili ogromno škodo na električnih in telekomunikacijskih omrežjih. Vlada je stanje označila za »nezaskrbljujoče« in se tako tudi vedla. Dvajseti dan je pesek že popolnoma prekril mestne ulice v določenih predelih Kaira – od Mesta Nasr na vzhodu do piramid v Gizi na zahodu, ter od Maadija na jugu do Šubre na severu, ponekod tudi do pol metra visoko. Na cestah asfalta skoraj ni bilo več videti. Avtomobili so se kvarili kot za stavo, in mnogo se jih, ko so enkrat podlegli pesku, ni več premaknilo z mesta. Z nadvozov se je pesek usuval kar v slapovih.

Čakal nas je tudi še potres. Oziroma, točneje, več potresov in popotresnih sunkov. In še več peščenih viharjev. Muke in bolečine vsepovsod.

Zdelo se je, kot da nikoli ne bo mogoče obnoviti vsega, kar smo izgubili. Grozljivo število smrtnih žrtev in miljardne denarne izgube. Naposled je prišla pkmoč iz tujine: reševalne akcije, solidarnostna kampanja s sloganom »V stiski Egipčani pokažejo svoj pravi značaj«. Do septembra so Kairčani počasi začeli okrevati od poletja grozodejstev – a najhujše jih je še čakalo. »Veliki kairski potres«, namreč, kot so ga poimenovali kasneje. Potres sam je uničil dobršno polovico mesto, za  nameček pa mu je sledila še vrsta orjaških lukenj v tleh, ki so požrle cele ulice in popolnoma spremenile strugo reke Nil – nekaj otokov v njej, med njimi Zamalik, je v celoti izginilo. Na piramidah v Gizi so se pojavile razpoke; Keopsove nam ni uspelo rešiti in sesula se je v kup kamenja in prahu. Borni ostanki dediščine, civilizacije, arhitekture, ustni in pisni arhivi – vse to je čakala celo še hujša usoda kot piramide, porušene zaradi posledic »velikega potresa« in izgubljene v morju peska.

          Božja jeza. Prekletstvo z nebes. Bog se je odločil kaznovati Egipčane s sedmimi nadlogami. Noben boj, nobena vojna, nobena revolucija, nobeno obdobje brezvladja, nobena razvratna zabava ali parada za državni praznik – nič, kar je Kairo doživel poprej, se ni moglo primerjati s to katastrofo. Tudi kasneje ni moglo biti nobene primerjave več – preprosto zato, ker je bilo s Kairom kot takim konec. Prestolnica Egipta je postal Novi Kairo.

Vse podrobnosti so zdaj dokončno dokumentirane; desetine knjig in filmov se je trudilo obeležiti, kar se je zgodilo. Peščeni viharji so se nadaljevali še nekaj let in cele četrti Kaira – fatimidske in kedivske – je požrla puščava. Gromozanska škoda, katastrofa za civilizacijo in zgodovino človeštva – toda še večja za milijone ljudi, ki so izgubili življenja, ter milijone ubogih in obupanih, ki so izgubili preostanek svojih življenj.

          Davno in daleč se vse to zdi danes. Ne pišem zato, ker bi hotel obuditi spomin na to, kar je nekoč bilo, ali napraviti podrobno analizo vsega, kar se je zgodilo. To je le zbirka dokumentov in spominov ostarelega moškega, ki se je skozi leta skrivoma bavil s pisanjem. Dolga govoranca, posvečena preteklosti. Laži in prevare, preoblikovane v neke vrste turistični vodič, nasvete za radovedne obiskovalce.

Nobenih izgovorov nimam za svoje pisanje. Morda se le nisem dovolj potrudil, da bi jih našel – lahko pa tudi, da v življenju težko sploh kdaj kaj upravičiš.

#

Kje je pokopališče za glasbo?

          »Zebe me.«

Rim je pogledala čez ramo, segla po beli majici, odvrženi na rob postelje, jo navlekla nase, nato pa se vrnila k džojntu. Poravnala ga je, zvila skupaj, na koncu napravila majhno kapico in ga prižgala z vžigalnikom. Malo je trajalo, preden je zagorel v mraku spalnice – kot da bi si hotel vzeti čas in pri tem uživati.

          Glavica penisa me je rahlo srbela, a sem se na koncu popraskal le po dlakah naokrog. Rim mi je podala džojnt; vzel sem ga in se nasmehnil, medtem ko se je dvignila z blazine in naslonila nazaj tako, da je napol sedela obrnjena proti meni. Njene drobne prsi so štrlele izpod majice. Nogi je imela rahlo razprti in izmed njiju je vel opojen, masten vonj po potu.

Najbrž mi je ušla kakšna butasta šala; zasmejala se je, nato pa mi povedala zgodbico o eni izmed svojih prijateljic. Naprej sva se režala in kadila. Preden je džojnt dokončno dogorel, sva se spet začela o nečem pričkati; končalo se je z medsebojnim brcanjem in kot ponavadi sem bil jaz tisti, ki se je prvi predal. Potegnil sem jo bliže, objela sva se in še malo šepetala in klepetala, preden naju je premagal spanec.

Ko sem se zbudil, sem imel usta peklensko suha. Izvlekel sem se iz postelje, ozrl nazaj – in videl, da je ni več.

          Skozi okno je sevala bleda svetloba jutra. Mi je ušla, ko sem spal, ali kaj? Pogledal sem na telefon; ura je bila malo čez šest. Okrog postelje sem tipal za plastenko vode, a brez uspeha. Veke sem imel težke. Možgani so bili skoraj pripravljeni na zagon, a potrebovali so vodo. Nag sem se odvlekel iz spalnice, ne da bi vedel, ali sem iskal Rim ali vodo.

          Našel sem jo v dnevni sobi. Spala je na kavču, s svojim psom poleg sebe. Tudi pes je spal, navidez mirno. Da bi prišel do hladilnika – in vode – bi moral prečkati dnevno sobo, ne da bi zbudil psa, kar pa je bilo po mojih izkušnjah skoraj nemogoče. Eden izmed mojih najhujših strahov je bil gol soočiti se s psom. (Oziroma, po pravici povedano, s katerokoli živaljo.) Zato sem se raje usmeril proti kopalnici in iztegnil jezik pod pipo. Zmočil sem si roke, potem še obraz. Podrgnil sem si oči, da bi se rešil zaspancev in končno videl jasneje. Tudi če je malo trajalo, da so se ostali deli telesa prebudili, glede oči zdaj ni bilo več šale. Glejte! sem jim ukazal. Vidite! Po jutru se dan pozna!

          Buljil sem v ogledalo, v svoj še vedno zaspani obraz, in si z vso resnostjo postavil vprašanje:

          »Zakaj sem tukaj?«

          Če sem uspel prenesti vse njene neumnosti, vse njeno pametovanje in vse fobije in obsedenosti, ki ji jih je prinesla kriza tridesetih – kaj sem imel od tega? Tudi če bi jo še vedno imel kakorkoli rad ali si jo v resnici želel – da sem bil v njenem stanovanju, ni pomenilo nič. Že zaradi dejstva, da je šla spat na kavč, je bilo dovolj jasno, da je moja prisotnost neke vrste moteč faktor v njenem svetu.

          Vrnil sem se v spalnico in se oblekel, počasi in previdno. Pobral sem telefon in preveril, da je denarnica še vedno v zadnjem žepu hlač. Živo se spomnim, da je tedaj čez spalnico zavel zrak z okna, poln vonja po meti, ki jo je imela posajeno pod njim. Nisem bil jezen, niti vznemirjen. Odprl sem vrata spalnice, se usmeril v dnevo sobo – ampak prav tedaj se je moral prebuditi pes. Zalajal je in s kotičkom očesa sam ujel, kako se spravlja na vse štiri, nasršen in pripravljen, da me naskoči; a nisem izgubljal časa. Skorajda stekel sem iz stanovanja in za seboj zaloputnil vrata.

          V tistem trenutku sem sprejel odločitev, da se ne vrnem več. Toda zavita pota usode so me nekako privedla nazaj – takrat, ko mi je postal jasen velik del resnice. Ko sem stopal pred Rim s kamero v roki. Brez psa, brez marihuane, samo Rim s hižabom na glavi, in v njenih očeh temna slutnja tistega, kar je prišlo zatem. Takrat sem končno spoznal, v kakšne težave sem zabredel zaradi nje.

          Najino razmerje se ni končalo; ostalo je ljubeče, še vedno z dobršno mero poželenja. Ljubezen kot prekajen slanik.

          Včasih se mi zazdi, kot da je vse, kar se mi je zgodilo v življenju, posledica pritiskov mojega očeta, ki me je vzgojil po načelu: izstopaj iz množice. Bodi boljši od drugih. Kadar se potapljam v spominih, me rada prevzame tesnoba. Zakaj ne morem biti preprosto srečen kot vsi ostali?

          Težje vprašanje je, če so vsi ostali res srečni. Morda moje tegobe niso nič drugačne od njihovih; a moje tegobe me trgajo na pol. Morda se se vsi enako utapljamo v bedi in nesreči.

          A potem včasih kje zunaj vidim kakšen par, morda matero, ki objema otroka, ali prijatelja, ki stojita pred izložbo in se smejita nečemu, kar zabava le njiju. Takrat vidim, da so drugi lahko srečni. In potem se zazrem vase.

Kaj pa jaz? In zakaj ne?

          Obstajajo ljudje, ki te dejansko vprašajo, zakaj si nezadovoljen s svojim življenjem. Ker oni pač niso. Ko se je Bog odločil ljudem poplačati za njihovo trpljenje na tem svetu, jim je v zameno odvzel pamet. Dá ti srečo in vedrino in duševni mir, in na koncu postaneš kot slepa živina, ki se veselo pase po travnikih nebes. Izpolnijo se ti vse želje in hrepenenja. Tako je v nebesih.

          Na drugi strani pa je tostranstvo. Življenje. Puščava pod peklensko pekočim soncem. Tavamo po njej, prepričani, da nekaj iščemo. V resnici pa tisto nekaj išče nas.

          Rim, na primer. Nič posebnega nisem čutil do nje. Prvič sva se srečala v neprofitni organizacija, kjer sem delal po diplomi. Ona je prišla tja pomagat z nekimi prevodi. Tedaj nisem imel več kaj dosti vere v civilni sektor; iskreno povedano sem delal tam samo zato, ker mi ni uspelo dobiti službe na zunanjem ministrstvu, in sem se potem pridružil tej organizaciji, tako kot še nekaj mojih študentskih kolegov, ki so bili obsedeni z družbeno pravičnostjo in liberalizmom. A ko se je pojavila priložnost, da bi delal kot producent dokumentarnih filmov – kasneje tudi igranih – za plačo, o kateri nisem prej mogel niti sanjati, se seveda nisem obotavljal. Pustil sem staro službo, se izselil iz stanovanja, v katerem sem živel s še dvema kolegoma s faksa, in našel novo stanovanje v četrti, ki se je takrat imenovala »Mesto 6. oktobra«.[1] In ko smo na moji novi firmi enkrat iskali nekoga za prevod enega naših filmov v angleščino, sem poklical Rim.

Takrat sva pravzaprav prvič zares govorila. Po tistem prvem uradnem sestanku, ko sem ji razložil, kaj pričakujemo od nje, sem po nekaj dneh od nje prejel SMS. Bilo je že po drugi zjutraj; vabila me je na pivo na strehi hotela Odeon v centru mesta. Šel sem. Dva dni zatem sva si že grizla ramena med seksom na njenem kavču.

#

          Dva dni po tistem, ko sem dokončno zapustil Rimino stanovanje, me je poklicala po telefonu. Skregala sva se do konca, z veliko psovanja in kletvicami, preden je sredi pogovora prekinila zvezo. Nisem vedel, zakaj se dere name, o čem sploh govori, kaj sem naredil narobe – ampak tudi sam ji nisem ostal dolžan; ko je klela, sem klel nazaj, na dretje odgovorjal z dretjem. Ni mi bilo mar za posledice. Najin zadnji pogovor in vsaka druga beseda je bila »jebem ti mater«. Obljubil sem si, da ne bom več odgovarjal na njene klice. Da bi lažje pozabil nanjo, sem njeno ime v imeniku – »Rim« – zamenjal z »X3« – se pravi, tretja številka, na katero pod nobenim pogojem ne odgovarjam.

          Cel dan sem se trudil najti razlago za to, kar se je zgodilo. Lahko sem prenesel marsikatero od njenih neumnosti – tiste poglede materinstva, recimo, ki so ji uhajali, ko me je božala po licih. Konec! Sirene! Rumeni karton! Take stvari so me vedno spomnile, da je sedem let starejša od mene, čeprav me je na začetku najinega razmerja prav to privlačilo. Kot popečen kos gnoja je bila. Izsušen zrezek. Škamp, pomakan v kmečko mast.

A vse to sem lahko prenesel – ampak da bi se zbudil in je ne našel poleg sebe... ne, tega pa ne. Še posebej v njenem lastnem stanovanju! Nesprejemljivo. Brezčutno, nevljudno, nesramno. In morala je vedeti, da je tako. Vedel sem, da je vedela, da sem vedel. (Hm, kakšen stavek.) No, to je bil razlog, da sem pač moral izginiti. Vsa ta nesramnost je klicala po premoru. Ampak ona je bila tista, ki je izsilila, da to ni bil samo premor, ampak v bistvu konec.

          Najino zadnjo noč skupaj, preden sva zaspala, sva poslušala rock iz šestdesetih. Led Zeppelin, Morrison, par drugih napol pozabljenih dinozavrov. Kot ponavadi me je zvlekla v pogovor o glasbi.

          »No,« je dejala, ko je hotela zaključiti debato, »ampak v bistvu je muzika crknila v sedemdesetih.«

          »Eh, pojdi nekam,« sem ji vrnil nazaj. »No, OK, mogoče... Ampak kje je potem pokopana?«

          Kje je pokopališče za glasbo? Kje je kripta, kjer počiva njeno posvečeno truplo? Odgovorite mi, okrutna božanstva... kje je pokopališče za glasbo?

          Ugasnila je džojnt z blagim nasmeškom na ustnicah, kot da bi lebdela med oblaki nad kakšnim evropskim mestom.

          »Samo poglej to sranje okoli sebe.«

Lahno je izdihnila in dodala, še bolj jedrnato:

»Samo poglej ven. Na ulico.«

          Po tem, ko sva šla narazen, sem se dosti spraševal, ali je bil razlog za konec najinega razmerja ta moja v zadetem stanju napletena provokacija z glasbenim pokopališčem.

          No, zdaj se vse to zdi brezpredmetno. Postranski detajli. Niti ne vem, zakaj se mi je zdelo, da bi moral začeti s tem. Kakorkoli že: vse se je zares pričelo dva tedna po koncu najinega razmerja, ko je Rim našla na svojem telefonu SMS, ki je izgledal, kot da je prišel z moje številke.

          Kasneje sem izvedel, da je bil ta ponarejeni SMS prva komunikacija med njo in »Rešitelji«, kot je imenovala člane tajnega društva, s katerimi se je nato začela srečevati. Da so za ta SMS uporabili moje ime, mi je dalo sumiti, da so vedeli zelo veliko podrobnosti o najinem razmerju.

          SMS je šel takole:

          Rabim 400 funtov. Zelo nujno. Mago, Champollionova ulica.[2] Jutri ob 1h

6. poglavje

To še ne pomeni, da je bilo življenje v Kairu sama beda. Skozi vse leto so se našli prijetni trenutki: nekaj med našim dolgim poletjem in kar precej v teku kratke zime. To je bilo vedno bodisi ob dela prostih dnevih bodisi ob dnevih brez dela. Pravijo, da mesto nikoli ne spi, pravijo, da poka po šivih. Mesto se vrti in kroži. Mesto se veji. Mesto utripa, mesto krvavi.

V službah in pri bogoslužju vrvijo ljudje tega mesta. Nakupujejo in hitijo in ščijejo, da se lahko Kolo Proizvodnje vrti dalje kljub prometu. Tako je videti vse skupaj, če kot orel plavaš visoko nad njimi. Če pa si samo majhna človeška miš, ki teka v tistem velikem Kolesu, s pogledom nikoli ne zaobjameš celote. Hodiš v službo, opravljaš svoje delo in mogoče celo spodobno zaslužiš. A tudi če te doleti izredna sreča, da uzreš sadove svojega dela, se ne boš premaknil niti za centimeter. Naj delaš ali pa ne, se Kolo Proizvodnje vrti dalje in tok te nosi s sabo.

Ob tem sem se spomnil, kako sva se nekoč z Mono May s skupino prijateljev oglasila pri Mudu v Garden Cityju. Bilo je po zabavi pri Jusifu Baziju. Ostali smo do jutra, kadili hašiš in tekmovali, kdo bo prej do dna izpraznil steklenico vodke. Spomnim se, da sem videl, kako se je glasba razkadila v opice, ki so se obešale po stropu. Plavolasa Nemka je v taktu potrkavala z nogo. Po sobi so vstajali in upadali tiči. Mlad palestinski Američan, ki je slabo govoril arabsko, je razpredal o rasizmu. Dim, cigarete, hašiš. In še več dima.

»Basam«, me Kiko pogleda z očmi, čisto podlitimi s krvjo. »Dim imam v očeh.«

»Ne se sekirat, baby.«

Oči ji pokrijem z robčkom in nežno popiham. Nemka naju zmedeno opazuje. Ko odmaknem robček, mi dlan prekriva temna svežina Kikinega obraza. Na ustnice ji pritisnem poljubček.

»Si vedel, da obstaja seksualni fetiš, ki se mu reče 'lizanje punčice'?« v angleščini vpraša Nemka.

»Kako to misliš?«

»Ja, enkrat sem bral o tem,« vskoči Mud.

»Nagravžno,« ugovarja Kiko in me objame.

Kaj pa naj tipični dvajsetinnekajletniki počnejo v Kairu? Naj se predajajo lizanju punčic? Ali češplje? Mogoče radi fafajo ali ližejo čevlje ali snifajo hašiš, pomešan z zdrobljenimi spalnimi tabletami? Lahko bi se tudi vprašali, koliko časa so ti fetiši sploh zanimivi. Vse življenje?

Tu smo se vsi na veliko drogirali, med faksom in po njem. In evo nas, vsak človek otoček zase in po ničemer višjem ne stremimo, kot da bi se družili. Pri življenju ostajamo tako, da drug drugemu izsesavamo veselje.

Mona May stoji pri zvočnikih. Oči ima osteklenele, kot da so ji dušo izpile glasbene opice na stropu, in telo se ji ziblje v ritmu.

Sčasoma so nas droge očitno začele dolgočasiti. Ali pa preprosto niso bile dovolj. In če bi se kateri od nas popolnoma prepustil zasvojenosti, bi bil v nekaj mesecih pod rušo: to smo vedeli iz izkušenj. Tisti, ki smo še ostali v sobi, smo prestrahopetni, da bi s sabo tako ali drugače naredili konec, mogoče zato, ker se še vedno oklepamo nekakšnega upanja, nekakšne ljubezni ali prijateljstva.

Kairo svojim prebivalcem toliko vzame, v zameno pa jim ne da ničesar – razen mogoče vrste prijateljstev za vse življenje, ki so bolj plod usode kot resnične izbire. Kot pravi pregovor: »Kdor gre v Kairo, tam najde sebi enakega.« Da bi kadil sam zase, je nezamisljivo. In hrana ima okus samo, če imaš koga, da jo lahko veselo, s karcinogeni vred, skupaj pomlatita.

V tem mestu imaš srečo, če ti uspe preboleti seksualno napetost in seks vzeti kot le enega od mnogih vidikov prijateljstva. Sicer boš od potrebnosti tečen kot driska. Kiko mi masira hrbet in med nogami čutim toploto.

Ko se je zasvitalo, je Mud šel v svojo sobo, vsi drugi pa domov. Bil sem prelen, da bi se vrnil v sosesko 6. oktobra; legel sem na kavč in zaspal. Zbudil sem se zgodaj. Malo me je bolela glava in po vmesnem prostoru med mojimi možgani in lobanjo je korakala vojska mravelj. Šel sem v kopalnico in vzel tableto; Mud jih je prinesel iz tujine, da bi z njimi preganjal mačka. Oprhal sem se s toplo vodo, telefoniral gospe Žlični in se z njo dogovoril za zajtrk v Maison Thomas v Zamaliku.

Ulice so bile oprane in prazne. Bil je praznik: mogoče islamsko novo leto ali dan zmage ali dan revolucije ali dan morskih somov. Kar koli je že bilo, mesto kot da je spalo in nihče se ni brigal za nič. Ob takih trenutkih metropole tako rekoč ne prepoznam. Kadar lahko v manj kot dvajsetih minutah pridem iz Kasr al-Ainija v Zamalik, se mi skoraj zdi, da se je začela ogrevati zame. Vendar poznam ta nagajivi nasmeh na njenem obrazu. Govori mi: »V vsakem trenutku lahko naredim, da boš za uro in več obtičal v prometu in ne boš imel ničesar početi, razen da sediš in se smiliš samemu sebi, medtem ko ti hrup z ulice počasi izpija življenjski sok.« Odprte žile, iz katerih po vsej kopalnici brizga kri.

»Kako lepo dišiš,« mi je rekla in me poljubila na obe lici.

»Mudova kolonjska.«

Vanjo sem se zatrapal zaradi njenega vratu. Devet let starejša je od mene, a zna ostati mladostna, redno se ukvarja s športom in se vedno zdravo prehranjuje. Čedna je, vesela in dela lepo kariero v oglaševanju. Na svojo nesrečo pa je protestantka in ljubi Egipt; in njene možnosti, da bi v Kairu srečala koga, ki bi premogel obe lastnosti, so v najboljšem primeru skromne. Študirala je na tujem in potem precej časa prebila v grozi pred tem, da bi se poročila ali ustalila. Včasih si želi otrok. Nekoč je vedno hodila z moškimi, starejšimi od nje, potem pa jih je nenadoma minilo zanimanje zanjo. Tisti, ki jih je zanimala, niso zanimali nje. To je bilo prvikrat, da hodi z nekom, ki je mlajši od nje, zato ji je bilo nerodno o tem povedati prijateljem.

Ime »gospa Žlična« ji je nadela Mona May. Nekoč jo je na koncertu videla z uhani v obliki žlice.

Tisti dan je imela ravno te uhane. Ko je rezala štruco kruha, so nihali v ritmu gibov njene roke. Čeprav sem imel grlo čisto suho, sem kadil, že vse odkar sem se tistega jutra zbudil. Cigarete imajo v kombinaciji z jutranjim vetrcem v Zamaliku drugačen okus: nekaj kot blaženost, želja, mehkoba v vijoličastem in oranžnem.

Za zajtrk sva imela jajca in rezine najimenitnejše svinjske šunke iz uvoza. Po medu, marmeladi in kozarcu pomarančnega soka sem spet pri sebi. Kot pravi pesnik: »Kadar si lačen, nisi ti.« V Maison Thomas me njen nasmeh zdrami v beli postelji.

Po ulicah Zamalika sva se odpravila proti njenemu stanovanju. Okrog gležnja je nosila tanek srebrn obroček in nohte na nogi je imela rdeče lakirane. Včasih sva hodila z roko v roki, včasih sem jo objemal okrog pasu. Smejala sva se v senci dreves. Nasmihala sva se policistom, ki so stali na straži pred veleposlaništvi, vendar so se še naprej držali enako svečano.

Pomislil sem … jo imam rad?

Seveda jo imam. Ne morem se dotakniti ženske, ki je nimam rad. Ampak kaj natančno pa je ljubezen? Sproščenost srca, spokojnost v duši, toplota v trebuhu. Tako kot vsaka ljubezen v Kairu lahko vsak trenutek izgine. Rada ima družbo.

V njenem stanovanju sva skadila džojnt hašiša. Božal sem jo po kolenu, ona pa je brskala po računalniku in iskala staro Madonnino pesem. Obleko sem ji zavihnil nad kolena in zdrsnil na tla. Ugnezdil sem se ji med noge, dvignil njeno stopalo in ji začel lizati nožni palec. Z nežnimi dotiki jezika sem dosegel njeno koleno in ga obsul s poljubi.

»Žgečka,« se je zahihitala po angleško.

Na koleno sem ji pritisnil poslovilen poljub in z jezikom nadaljeval vzpon po stegnu. Rahlo, kot da bi tam pristal metulj, sem jo poljubil na tanke hlačke in jih z rokami odmaknil. Zalizal sem se ji v češpljo. Tisto noč sem veliko pil. Pil sem, dokler me ni popadla žeja. Enkrat sem jo obdelal z jezikom in potem me je peljala v spalnico na počasen, sproščen seks. Obrnila se je in potisnil sem ji prste v usta. Mokre od njene sline sem ji jih vtaknil v češpljo. Spolzko. Drsljivo. Vtaknil sem ji jih od zadaj. Pograbil sem jo za kratke lase in jo potegnil k sebi. Silovito sem jo napičil in potem za nekaj sekund obležal na njej. Vstal sem s postelje in kondom vrgel v smeti. Nasmehnil sem se ji. Zazvonil je telefon.

»Hej, stari, kje si?«

»Mona, kaj dogaja? V Zamaliku sem.«

»Si potem še za pivo danes?«

»Mogoče …«

»S Samiro sem. Na Mukatam greva.«

»Potem si z avtom?«

»Aha.«

»Potem pa velja. Prideš pome v Zamalik?«

»Kdaj?«

Z nežnim nasmehom je vstala s postelje. Seksa je bilo konec. Na obrazih nama je še ostalo nekaj prijateljstva in naklonjenosti. Tam zunaj se ljudje pri živem telesu žrejo med sabo, zakaj ne bi malo lepše delali drug z drugim?

»Recimo čez kakšno uro.«

»Raje čez uro in pol. Pred knjigarno Divan.«

»Velja.«

»Adijo.«

»Se vidimo.«

Na hitro sem se oprhal, jo poljubil in potrepljal po riti, tako pač izkazujem hvaležnost ali nekaj takega. Ko sem odhajal, sem imel lase še mokre. Na poti proti knjigarni Divan sem sam pri sebi šepetaje ponavljal besede »Velja … Adijo … Se vidimo.« Pred izložbo Divana sem si prižgal cigareto. Bila je polna tistih cenenih angleških knjig, ki grejo za med na letališčih in v supermarketih – takšnih, ki ti možgane zalijejo z mastjo in srce ocvrejo v olju. Ne bo dolgo, pa jih bodo začel prodajati še Kentucky Fried Chicken, skupaj s pohanim piščancem. Poskusil sem telefonirati Moni, pa se ni oglasila. Potem sem jo zagledal, kako se nagiba skozi okno Samirinega avta in mi maha. Lase ji je mršil veter, ali pa je bila mogoče samo glasba, ki je bučala iz radia. Vzdolž ceste so plapolale zastave, avto se je ustavil in prisedel sem.

Naša pot na Mukatam je držala skozi razpadajoče ostanke starega mesta. Čudno, iz Zamalika do ulice Abd al-Halik Tarvat smo potrebovali samo sedem minut. V običajnih okoliščinah bi nam lahko pot do mostu Azhar na koncu ulice Abd al-Halik Tarvat vzela tudi uro in pol, a v neobičajnih okoliščinah, kot so vladale tistega dne, je metropola menda širokogrudno obdarjala vse, ki so se podali na njene ulice.

Ta praznina zazeva, ker na takšne praznike ljudje nimajo ničesar v žepu. Ulice, še posebej tiste v središču mesta, so videti povsem drugačne. Mona si je nadela dolgo krilo iz nekakšne lahke tkanine. Glavo vtaknem med sedeža in vidim, da si je krilo nabrala v naročju in da si zvija džojnt. Pozornost mi pritegnejo njena bleščeča kolena. Samira navija glasbo. Kitara Jimmyja Hendrixa vrešči kot kokoš, ki leže svoje prvo jajce. Ko se peljemo čez most Azhar, odprem okno in zdi se mi, da sem ujel vonj po kuminu, popru in začimbah. Ko zapeljemo z mostu in v četrt Husajn, zavoham prežgano kavo in čeprav nisem izvedenec, razločim, da je slabe kakovosti. Vonj mi napolni nosnice. Med grobnicami v Mestu mrtvih kot dežni oblak plava vonj po jetrcih, ocvrtih v kislini iz akumulatorja. Končno se izvijemo iz poplave vonjev, ki zalivajo celoten Kairo vse do roba gričevja Mukatam. Gremo v bar Virginia in naročimo pivo.

Pogovarjamo se samo o prijetnih rečeh: o filmih, ki smo jih videli v zadnjem času, o zanimivi novi glasbi, o čudesih in čudaštvih, o katerih pripovedujejo taksisti, mestni šaljivci.

Sonce se bliža obzorju in Kairo je razgrnjen pred nami kot mreža, kot dvodimenzionalna podoba na Google Earthu. Sredi te zmešnjave satelitskih anten, odbijajočih hiš in visokih zgradb leži eden od starih mestnih ribnikov. Majhna zaplata vode, zadnja, ki je še preostala od premnogih ribnikov, ki jih je za sabo pustil Nil, ko ga je obrezal asuanski jez. V ozadju odzvanja glas Muhamada Muhjija, ki prepeva popevko Hafnija Ahmada Hasana.

Potegne rahel vetrc. Na zelenih steklenicah piva se nabira kondenz. Vlažen, hvaležen stisk roke, ki si ga izmenjata pivo in njegov poznavalec.

Samira šari po telefonu. Mona prime steklenico in trči z mojo. Njen nasmeh, pramen las, ki ga mrši veter, in v ozadju Kairo v zahajajočem soncu. Nekaj hipov me navdaja nekaj, kar je podobno sreči.

***

V sodobnem svetu ni prostora za maščevanje

Tajni bunker pod Garden Cityjem sem obiskal samo dvakrat. Prvič sva šla samo midva z Ihabom Hasanom. Drugič se nama je pridružila tudi madame Dolat in v troje smo se zatekli pred zlimi duhovi, ki so strašili po ulicah nad nami. Bilo je ob začetku Nevihte.

Kje se nahaja naš bunker, je bila skrivnost celo za mnoge člane Urbanistične družbe. Družba – ali bi moral reči Organizacija? ne vem prav dobro, v čem je razlika – je hranila dobro vzdrževan arhiv skrivnosti in resnic, ki jih je odkrila skozi tisočletja. Vendar je njegova vsebina ostajala razpršena in razkropljena, onkraj dosega vsakega posameznega člana: če bi jo vso zbrali na kup, noben smrtnik ne bi prenesel njene slepeče luči.

Ihab je ta kraj odkril po naključju. Ko je preučeval ustroj kairskega kanalizacijskega sistema, je izvedel za obskurno frakcijo Družbe, ki je pred davnim časom začela obsedeno graditi zapletena omrežja tunelov pod velikimi mesti. Ti tuneli so vodili zgolj v prazne sobe. Sčasoma so mnogi izginili. Nekateri so se spremenili v reke ali pa jih je napolnila podtalnica. Nekaj pa jih je ostalo nedotaknjenih. V 50. letih je za to izvedel eden od vodilnih članov Organizacije in ustanovil tajni pododbor, posvečen vzdrževanju tunelskih omrežij na več krajih po vsem svetu: v Kairu; v londonskih predmestjih; v Washingtonu; v Riu de Janeiru; v več okrožjih New Yorka, z izjemo Manhattana; v Port Saidu; v Santiagu; in tako dalje. Tudi Ihab se je seznanil s temi omrežji, drugi člani upravnega sveta – vključno s samo Papriko – pa še naprej niso imeli pojma, da obstajajo – razen seveda tistih slavnejših, kakršne so pariške katakombe.

Prav na mojem prvem obisku v bunkerju v Garden Cityju mi je Ihab izpovedal vso svojo družinsko zgodovino, začenši z zgodbo svojega deda Hasana in »idealističnih norcev« (kot jim je sam rekel) egiptovske renesanse v devetnajstem stoletju. Končal je s tarnanjem o svojih trenutnih tegobah kot vrhovni upravnik Organizacije. Bil je v vojni in poraz njegove strani bi prinesel nič manj kot globalno apokalipso.

Nisem dojel, zakaj mi to pripovedjue. Ko sem ga vprašal, je odgovoril preprosto kot nekdo, ki lušči arašid: »Ker si inteligenten mladenič, nekdo, ki mu lahko zaupam. Poleg tega tudi nisi eden od njih.«

Po premolku je priznal: »Rad bi, da mi postaviš spletno stran.« Po več poskusih, da bi mi pojasnil, kaj hoče, je predlagal, da bi naredila nekaj podobnega kot WikiLeaks. Ker sem bil inteligenten mladenič, mi ni bilo težko uganiti, kaj ima za bregom.

»Torej hočeš razkriti skrivnosti Organizacije?« sem vprašal.

»Hočeš igrati to igro z mano?« je vprašal nazaj. »Hočem reči, tako kot večina mladih pri tvojih letih se le težko za kaj zagreješ. Saj razumem. Ampak ali ne bi rad iz sebe nekaj naredil, ne bi rad imel svoje zgodbe, ki bi jo pripovedoval prihodnjim rodovom?«

Ponudbo sem sprejel, mogoče zato, ker me je dejansko skrbelo, da se bližam petindvajsetim in nimam ničesar pametnega povedati. Življenje bi mi lahko preteklo v enem samem odtenku bede. Ta »igra« je odprla nova vrata in mi vlila moči, da sem prestopil prag.

Mona mi je pred kratkim pravila, kako sovraži svojo službo pri nekem lokalnem programskem podjetju, zato sem ji povedal za to ponudbo kot možni izhod. Ihab je obljubil, da bo plačal na roko, iz lastnega žepa. Najprej je bila zadržana.

»Stari, jaz ne delam spletnih strani. V IT-ju sem. Ti veš, kaj je IT?«

»Ampak saj si tudi spletne strani že delala, ne?«

»Pred sto leti, še na faksu.«

»Okej, a se ne bi vseeno dobili skupaj s tem tipom. Samo da ga spoznaš.«

Brez senčice dvoma lahko rečem, da nisem še nikoli videl izraza, kakršen se je Moni prikradel na obraz, ko je prvič govorila z Ihabom. Dejansko se je zagrela. Tip je mislil resno. To je bila ljubezen na prvi pogled, in ko je Ihab na plano privlekel buteljko arhivskega vina, je bilo, kot da bi jo z jezikom požgečkal po klitorisu.

»Kar vreščim od vznemirjenja,« je rekla z glasom, sladkim kot med.

Tudi jaz sem si želel česa vznemirljivega, in sicer bolj vznemirljivega od tega, da mi ga kdo pofafa. Potreboval sem povsem novo erotično cono. Potreboval sem koga, ki bi mi v bok izkopal jašek in po naključju odkril kraj užitka, ki je dolgo tičal zakopan pod plastmi kože, vranice in sranja. Ne tako preprosto rečeno – potreboval sem Mono May. Ne verjamem čisto vsemu, kar mi pripoveduje Ihab, nič od tega pa tudi ne bi povsem zavrgel. Kar govori, je kot vetrc, ki mi boža obraz, in na obzorju slutim nekaj novega.

»Slediva svetlobi,« reče Mona, »in se scvriva kot vešče.«

In tako se je vrnila k svojemu staremu konjičku, oblikovanju spletnih strani. Seveda je to pomenilo, da se je pogosto sama, brez mene, sestajala z Ihabom. Seveda se je med njima razvil neke vrste odnos. Sem bil ljubosumen?

Seveda ne. Vse skupaj je bilo tako ljubko, da me je očaralo in rad sem videl, kako se jima je zasvetil obraz, kadar sta bila skupaj. To, da sem videl, da se ji je končno povrnilo veselje do življenja, je zadoščalo, da sem tudi sam postal optimističen. »Nekoč bom dosegel, kar hočem,« sem si začel govoriti. »Nekoč mi bo uspelo.«

Včasih sem si samo želel, da bi bil lahko udeležen v njunem odnosu, nekako kot tretje rebro.

Enako sem si želel pri Rim in Papriki. Hotel sem samo obstajati v njuni prisotnosti. Prvikrat sem uvidel, da je to tiste vrste ljubezen, ki jo potrebujem: da bi bil takšen »tretji deležnik«, ki bi lebdel nekje med stvarnostjo in utvaro.

Ko sem se sestal z Rim, da bi me informirala o temi tretjega filma, sem prvič začutil, da me je Družba celega posrkala vase. Bilo je, kakor da je vse moje življenje sestavljanka, preplet blodnjakov, ki jih je zasnoval kateri od arhitektov Družbe in ki se raztezajo pod Kairom.

***

Tokrat sva se dobila v lokalu Cilantro v Dokkiju. Prvo presenečenje, ki mi ga je pripravila, je bilo, da je prišla sama, brez Paprike. Drugo presenečenje je bilo, da si je glavo ovila z rdečim šalom, za katerega sem pozneje ugotovil, da je hidžab. In tretje in zadnje presenečenje: to naj bi bil tričetrturni film o njej, eni in edini Rim Said.

»Trudim se odnehati,« je pripomnila, ko me je vprašala, če imam kakšno cigareto. Ponudil sem ji ogenj. Ko je natakar odnesel najini kavni skodelici, je izdihnila tanko progo dima.

[1] »6. oktober« takrat še ni bilo ime regije in seveda je bilo to še pred časi, ko je »Oktober« postal pristanišče. In vse, kar je prišlo za njim. »Oktober« je bil tedaj komaj še droben otrok,  novorojenček, ki se je dojil na prsih Kaira in iz globin maternega mesta cuzal ogenj in dim in spermije.

[2] Kot zanimivost: ata Champollion je bil, kot kaže, član prve generacije tujih zavojevalcev Egipta, in kasneje podpornik idej Giuseppeja Assemanija. Tako vsaj piše v dokumentih »Rešiteljev«, ki sem jih med pripravo teh zapisov našel v svojem zasebnem arhivu in ki jih še ni uničil zob časa.

Prevod: Katja Zakrajšek (6. poglavje), Jona Fras (1. poglavje)

Interpretacija: Biga, Cvetko, Špela

Hegel obravnava religijo kot izraz uma, proti romantičnim obravnavam religije kot občutja. In tako je religija stvar filozofije, še več, obe sta pravzaprav enaki, tudi filozofija je namreč “služba božja” in “kult”, razlikuje pa ju to, da je filozofija “religija na sebi lasten način”, v sferi misli, kar obstoječa religija po navadi ravno ni. S tem spekulativna filozofija dobi mandat za spoznanje religioznih resnic in prednost pred cerkvenimi nauki, kadar ti niso umni. In res si Hegel ne pomišlja grajati niti biblijskega Boga, kadar se mu zdi, da se ne ravna posebej smotrno. Na primer ob biblijskem citatu, ki nalaga Judom, naj zakopavajo svoje iztrebke, tako Hegel poučuje Boga: »Bolje bi bilo, ko bi Bog Jude poučil o nesmrtnosti duše, namesto da jih je učil, kako iti na stran. Latrine tako postanejo neka vsebina vere.«

Obravnava religije je razdeljena na tri dele: najprej obči pojem, nato partikularne, določene zgodovinske religije ter nazadnje absolutna, razodeta religija, torej krščanstvo. Vsak od teh treh momentov pojma religije pa ima ponovno svoje tri notranje momente: substancialnost, partikularno zavest in njuno zedinjenje oziroma »Aufhebung« te končne zavesti v kultu. Ti trije momenti so namenoma analogni krščanski trojici očeta, sina in svetega duha.

Bog je duh, v pojem duha pa mora biti zaobjet razvoj religije. Duh pomeni »biti za duha«, duh je to, da se manifestira. Bog tako ni neka nadnaravna entiteta, temveč substanca, posredovana s subjektivnostjo, kot tak pa vsebuje samozavedanje ne le posameznika, temveč tudi skupnosti. Obstoječi Bog torej pravzaprav obstaja zgolj kot skupnost verujočih.

V zaenkrat prevedenem, zgolj prvem delu je torej obravnavan pojem religije v svoji občosti, preden se pojavi kot partikularna religija. Bog se zavesti kaže kot objekt, skozi to razliko pa se vzpostavi religija kot razmerje med končno zavestjo in neskončnim. To razmerje kot tipi oziroma stopnje vednosti o Bogu obsega večji del prvega dela, razlika med Bogom kot substanco in subjektivno zavestjo, ki ga misli, pa se ne more razrešiti v sferi teoretske vednosti, ki je kot mišljenje še univerzalna, temveč šele v sferi delovanja, kjer subjekt nastopi v svoji končnosti in nesamozadostnosti. Šele tu se zares zave svoje partikularnosti in skozi prakse pobožnosti, žrtvovanja in kesanja v kultu, ki je praktični odnos posameznika z Bogom, prepozna Boga v sebi - univerzalno v partikularnem.

Prevod je jasen in razumljiv, k čemur pripomorejo pogosto navedene besede v izvirnem jeziku, kjer se zdi, da bi v slovenščini lahko prihajalo do nejasnosti. Pa vendar je obravnavana knjiga izredno problematična. Predavanja iz filozofije religije, kot pove naslov, so prav to, namreč predavanja. Ne le, da kot taka izvorno nikdar niso bila mišljena ali pripravljena za izdajo v knjižni obliki, težava je hujša: Hegel je imel predavanja o filozofiji religije štirikrat, v poletnih semestrih 1821, 1824, 1827 in 1831, pri čemer pa ni šlo za ponavljanje - Heglova filozofija religije je z leti namreč doživela velik notranji razvoj. Poleg tega pa jo je Hegel sproti prilagajal tako, da so predavanja odgovarjala na vsakokratne napade njegovih kritikov ali kritizirala sodobne filozofske obravnave religije drugih avtorjev.

Že nekaj mesecev po Heglovi smrti je Marheineke v sklopu zbranih del, ki jih je izdajal »krog prijateljev rajnika«, izdal v koherentno celoto predelane zapiske slušateljev zadnjih treh letnikov predavanj. Hegel sam predavanj namreč ni zapisal z izjemo rokopisa za predavanja 1921 in kopice osnutkov in notic.

V desetletju, ki je sledilo Heglovi smrti leta 1831, je prav Heglova filozofija religije odigrala ključno vlogo pri razkolu med levimi in desnimi Hegeljanci. Spor se je namreč vnel glede pravilnega razumevanja in implikaciji Heglove filozofije religije. Nejasnosti Marheinekove izdaje so k sporu znatno pripomogle, zato je Bruno Bauer 1840 uredil novo izdajo, ki se je, da bi se izognila očitkom, ki so leteli na prejšnjo, češ da gre za pisanje študentov, ne pa mojstra samega, naslanjala precej bolj na Heglov rokopis predavanj iz 1821. leta. Tudi ta izdaja je nasilno združila predavanja vseh štirih letnikov v zaključeno celoto, pri čemer pa je ravno vključitev zgodnejših predavanj povzročila neogibne nekonsistentnosti. Izdaja Heglovih predavanj je bila tako, po mnenju kritikov, vsaj do neke mere izdaja v obeh pomenih besede.

Kljub temu pa je Bauerjeva izdaja dolga leta predstavljala najobširnejšo in najboljšo izdajo Predavanj iz filozofije religije. Ta status je sicer v 20-ih letih 20. stoletja izzval Lasson z ambicioznim poskusom ponovne kritične izdaje, ki pa je, zaradi zgrešenih uredniških odločitev, še bolj sporna od Bauerjeve.

Prva izdaja, ki prinaša vsak letnik predavanj ločeno in v celoti - z izjemo zadnjega, od katerega so ohranjeni le še fragmenti -, je izšla šele v 80-ih letih prejšnjega stoletja v uredništvu Walterja Jaeschkeja. Ta izdaja, ki iz raznolikih letnikov predavanj ne dela kolaža, je v zadnjih desetletjih Bauerjevo izdajo izpodrinila kot konsenzualno najlegitimnejši vir za študij Heglove filozofije religije.

Zatorej mi ostaja nejasno, zakaj smo v slovenščini dobili prevod Bauerjeve izdaje, ki za strokovno obravnavo Heglove filozofije religije velja za preveč nekredibilno in ni primerna za resen študij. Ironično: celo v spremni besedi k obravnavani knjigi se SlavojŽižek sklicuje na angleško izdajo Predavanj o filozofiji religije, ki sledi Jaeschkejevi, ne Bauerjevi verziji.

Ta nenavadna odločitev ostaja nepojasnjena in nenaslovljena, razen iz nemške izdaje prevedene Uredniške opombe, ki na dveh straneh pojasni težavo več izdaj ter po bežni primerjavi Marheinekove, Bauerjeve in Lassonove izdaje zatrdi, da Bauerjeva še ni presežena. Že iz dejstva, da Jaeschkejeva izdaja tu ni niti omenjena, je razvidno, da gre za starejšo in torej zastarelo opombo. Komentarja ali pojasnila slovenskega urednika ali prevajalca, čemu takšna sporna izbira izdaje, pa žal ni.

Prevod prvega dela Predavanj iz filozofije religije je gotovo pomemben korak za slovensko filozofijo, a žal korak v čevljih, ki so jih v manj perifernih krajih kot neprimerne zavrgli že pred tremi desetletji.

Kje se srečata umetnost in politika? Kako spreminjati družbo s kulturo? Kako ustvarjati umetnost in s tem hkrati soustvarjati stvarnost? Kako naj teater v ljudeh prižge luč upora in zaseje seme aktivizma? Kako? A?

Realnost zelo neposredno prikazujejo in hkrati že komentirajo dokumentarni filmi, ki se zdijo npr. od teatralnosti gledališča precej oddaljeni. Prav zato je toliko zanimivejši spoj obeh zvrsti, torej dokumentarno gledališče, ki meji na raziskovalno novinarstvo, se dotika družbeno-političnih vprašanj in gledališče postavi za kuratorsko dejavnost galerijskega ali muzejskega tipa. Dokumentarno gledališče v celoti ali vsaj delno uporablja prej obstoječ dokumentarni material kot del scenarija, običajno brez spreminjanja teh zapisov.

Sicer so nekateri podobno stvar seveda počeli že pred davnimi leti in lahko bi rekli, da umetnost vedno odseva družbo. Eden takšnih, ki so v svojih dramah družbi najodločeneje postavljali ogledalo, je bil npr. drugi najpogosteje uprizarjani dramatik, Henrik Ibsen, ki je umrl na današnji dan leta 1906.

O današnjem in tukajšnjem kontekstu gledališča in njegove rabe dokumentarnega pa se bo danes ob 20. uri v Klubu Mladinsko v Mladinskem gledališču Rok Vevar pogovarjal z Zalo Dobovšek in dr. Aldom Milohnićem. Vevar nam je na kratko pojasnil, kakšen je torej vse lahko spoj dokumentarnega z gledališkim in kakšna je zgodovina tega spoja:

Izjava na 2:05

Zdaj pa vprašanje obrnimo. Na kakšen način družbena situacija oplaja umetniške ume in kulturne dejavnosti? Kakšna umetnost nastaja v skrajni libertarnosti in kakšna nastaja v času totalitarizmov? O ''vzhodni umetnosti'' skozi označevalec ''totalitarizem'' bo po svoji predlogi izpred nekaj let jutri ob 19. uri v Galeriji P74 predaval Miklavž Komelj, ki predavanje predstavi takole:

Izjava na 3:51

Pri tem se poraja vprašanje, čigav pogled torej ustvarja vzhodno umetnost in vzhodne totalitarizme. Kdo dela vzhod in posledica česa je vzhodna umetnost?

Izjava 5:03

Kultura nam torej osmišlja dogajanje okrog nas, pri tem pa nam pove, da je tudi ona sama konstrukt dogajanja okrog nje. Pač večna vprašanja: vzhod – zahod, totalitarizem – demokracija, umetnost-politika, ampak kot pravijo Matter, ''jebem ti tvoje antiteze, delu bom vse kar me mika, kar ne sme se.''

Prisluhnimo pesli "Out of the cradle endlessly rocking" Walt Whitmana, v izvedbi Basil Buntinga in ob glasbi Ludovica Einaudija.

***

Walt Whitman (1819–1892).  Leaves of Grass.  1900.
Out of the Cradle Endlessly Rocking
 

1
OUT of the cradle endlessly rocking,  
Out of the mocking-bird’s throat, the musical shuttle,  
Out of the Ninth-month midnight,  
Over the sterile sands, and the fields beyond, where the child, leaving his bed, wander’d alone, bare-headed, barefoot,  
Down from the shower’d halo,          5
Up from the mystic play of shadows, twining and twisting as if they were alive,  
Out from the patches of briers and blackberries,  
From the memories of the bird that chanted to me,  
From your memories, sad brother—from the fitful risings and fallings I heard,  
From under that yellow half-moon, late-risen, and swollen as if with tears,   10
From those beginning notes of sickness and love, there in the transparent mist,  
From the thousand responses of my heart, never to cease,  
From the myriad thence-arous’d words,  
From the word stronger and more delicious than any,  
From such, as now they start, the scene revisiting,   15
As a flock, twittering, rising, or overhead passing,  
Borne hither—ere all eludes me, hurriedly,  
A man—yet by these tears a little boy again,  
Throwing myself on the sand, confronting the waves,  
I, chanter of pains and joys, uniter of here and hereafter,   20
Taking all hints to use them—but swiftly leaping beyond them,  
A reminiscence sing.  
  
2
Once, Paumanok,  
When the snows had melted—when the lilac-scent was in the air, and the Fifth-month grass was growing,  
Up this sea-shore, in some briers,   25
Two guests from Alabama—two together,  
And their nest, and four light-green eggs, spotted with brown,  
And every day the he-bird, to and fro, near at hand,  
And every day the she-bird, crouch’d on her nest, silent, with bright eyes,  
And every day I, a curious boy, never too close, never disturbing them,   30
Cautiously peering, absorbing, translating.  
  
3
Shine! shine! shine!  
Pour down your warmth, great Sun!  
While we bask—we two together.  
  
Two together!   35
Winds blow South, or winds blow North,  
Day come white, or night come black,  
Home, or rivers and mountains from home,  
Singing all time, minding no time,  
While we two keep together.   40
  
4
Till of a sudden,  
May-be kill’d, unknown to her mate,  
One forenoon the she-bird crouch’d not on the nest,  
Nor return’d that afternoon, nor the next,  
Nor ever appear’d again.   45
  
And thenceforward, all summer, in the sound of the sea,  
And at night, under the full of the moon, in calmer weather,  
Over the hoarse surging of the sea,  
Or flitting from brier to brier by day,  
I saw, I heard at intervals, the remaining one, the he-bird,   50
The solitary guest from Alabama.  
  
5
Blow! blow! blow!  
Blow up, sea-winds, along Paumanok’s shore!  
I wait and I wait, till you blow my mate to me.  
  
6
Yes, when the stars glisten’d,   55
All night long, on the prong of a moss-scallop’d stake,  
Down, almost amid the slapping waves,  
Sat the lone singer, wonderful, causing tears.  
  
He call’d on his mate;  
He pour’d forth the meanings which I, of all men, know.   60
  
Yes, my brother, I know;  
The rest might not—but I have treasur’d every note;  
For once, and more than once, dimly, down to the beach gliding,  
Silent, avoiding the moonbeams, blending myself with the shadows,  
Recalling now the obscure shapes, the echoes, the sounds and sights after their sorts,   65
The white arms out in the breakers tirelessly tossing,  
I, with bare feet, a child, the wind wafting my hair,  
Listen’d long and long.  
  
Listen’d, to keep, to sing—now translating the notes,  
Following you, my brother.   70
  
7
Soothe! soothe! soothe!  
Close on its wave soothes the wave behind,  
And again another behind, embracing and lapping, every one close,  
But my love soothes not me, not me.  
  
Low hangs the moon—it rose late;   75
O it is lagging—O I think it is heavy with love, with love.  
  
O madly the sea pushes, pushes upon the land,  
With love—with love.  
  
O night! do I not see my love fluttering out there among the breakers?  
What is that little black thing I see there in the white?   80
  
Loud! loud! loud!  
Loud I call to you, my love!  
  
High and clear I shoot my voice over the waves;  
Surely you must know who is here, is here;  
You must know who I am, my love.   85
  
Low-hanging moon!  
What is that dusky spot in your brown yellow?  
O it is the shape, the shape of my mate!  
O moon, do not keep her from me any longer.  
  
Land! land! O land!   90
Whichever way I turn, O I think you could give me my mate back again, if you only would;  
For I am almost sure I see her dimly whichever way I look.  
  
O rising stars!  
Perhaps the one I want so much will rise, will rise with some of you.  
  
O throat! O trembling throat!   95
Sound clearer through the atmosphere!  
Pierce the woods, the earth;  
Somewhere listening to catch you, must be the one I want.  
  
Shake out, carols!  
Solitary here—the night’s carols!  100
Carols of lonesome love! Death’s carols!  
Carols under that lagging, yellow, waning moon!  
O, under that moon, where she droops almost down into the sea!  
O reckless, despairing carols.  
  
But soft! sink low;  105
Soft! let me just murmur;  
And do you wait a moment, you husky-noised sea;  
For somewhere I believe I heard my mate responding to me,  
So faint—I must be still, be still to listen;  
But not altogether still, for then she might not come immediately to me.  110
  
Hither, my love!  
Here I am! Here!  
With this just-sustain’d note I announce myself to you;  
This gentle call is for you, my love, for you.  
  
Do not be decoy’d elsewhere!  115
That is the whistle of the wind—it is not my voice;  
That is the fluttering, the fluttering of the spray;  
Those are the shadows of leaves.  
  
O darkness! O in vain!  
O I am very sick and sorrowful.  120
  
O brown halo in the sky, near the moon, drooping upon the sea!  
O troubled reflection in the sea!  
O throat! O throbbing heart!  
O all—and I singing uselessly, uselessly all the night.  
  
Yet I murmur, murmur on!  125
O murmurs—you yourselves make me continue to sing, I know not why.  
  
O past! O life! O songs of joy!  
In the air—in the woods—over fields;  
Loved! loved! loved! loved! loved!  
But my love no more, no more with me!  130
We two together no more.  
  
8
The aria sinking;  
All else continuing—the stars shining,  
The winds blowing—the notes of the bird continuous echoing,  
With angry moans the fierce old mother incessantly moaning,  135
On the sands of Paumanok’s shore, gray and rustling;  
The yellow half-moon enlarged, sagging down, drooping, the face of the sea almost touching;  
The boy extatic—with his bare feet the waves, with his hair the atmosphere dallying,  
The love in the heart long pent, now loose, now at last tumultuously bursting,  
The aria’s meaning, the ears, the Soul, swiftly depositing,  140
The strange tears down the cheeks coursing,  
The colloquy there—the trio—each uttering,  
The undertone—the savage old mother, incessantly crying,  
To the boy’s Soul’s questions sullenly timing—some drown’d secret hissing,  
To the outsetting bard of love.  145
  
9
Demon or bird! (said the boy’s soul,)  
Is it indeed toward your mate you sing? or is it mostly to me?  
For I, that was a child, my tongue’s use sleeping,  
Now I have heard you,  
Now in a moment I know what I am for—I awake,  150
And already a thousand singers—a thousand songs, clearer, louder and more sorrowful than yours,  
A thousand warbling echoes have started to life within me,  
Never to die.  
  
O you singer, solitary, singing by yourself—projecting me;  
O solitary me, listening—nevermore shall I cease perpetuating you;  155
Never more shall I escape, never more the reverberations,  
Never more the cries of unsatisfied love be absent from me,  
Never again leave me to be the peaceful child I was before what there, in the night,  
By the sea, under the yellow and sagging moon,  
The messenger there arous’d—the fire, the sweet hell within,  160
The unknown want, the destiny of me.  
  
O give me the clew! (it lurks in the night here somewhere;)  
O if I am to have so much, let me have more!  
O a word! O what is my destination? (I fear it is henceforth chaos;)  
O how joys, dreads, convolutions, human shapes, and all shapes, spring as from graves around me!  165
O phantoms! you cover all the land and all the sea!  
O I cannot see in the dimness whether you smile or frown upon me;  
O vapor, a look, a word! O well-beloved!  
O you dear women’s and men’s phantoms!  
  
A word then, (for I will conquer it,)  170
The word final, superior to all,  
Subtle, sent up—what is it?—I listen;  
Are you whispering it, and have been all the time, you sea-waves?  
Is that it from your liquid rims and wet sands?  
  
10
Whereto answering, the sea,  175
Delaying not, hurrying not,  
Whisper’d me through the night, and very plainly before day-break,  
Lisp’d to me the low and delicious word DEATH;  
And again Death—ever Death, Death, Death,  
Hissing melodious, neither like the bird, nor like my arous’d child’s heart,  180
But edging near, as privately for me, rustling at my feet,  
Creeping thence steadily up to my ears, and laving me softly all over,  
Death, Death, Death, Death, Death.  
  
Which I do not forget,  
But fuse the song of my dusky demon and brother,  185
That he sang to me in the moonlight on Paumanok’s gray beach,  
With the thousand responsive songs, at random,  
My own songs, awaked from that hour;  
And with them the key, the word up from the waves,  
The word of the sweetest song, and all songs,  190
That strong and delicious word which, creeping to my feet,  
The sea whisper’d me.  

Ob retrospektivi španske animacije v Slovenski Kinoteki smo se pogovarjali s Carolino López Caballero iz Animac Lleide iz Španije ter Igorjem Prasslom iz Animateke o stanju španske animacije in retrospektivi.