O veliki bitki velikanov, glede biti, je pisal stari dobri Platon v Sofistu. Poglejte te velike besede, ki vsekakor ponazarjajo odličnost prispevka, ki sledi. Sklic na kanon humanizma je lahko le znak velike modrosti pisca, njegovo poznavanje starodavne humanistične tradicija pa lahko kaže le na njegovo zavezanost razumu, na njegovo ljubezen do modrosti, faktov, načel pravičnosti, etike rasti krompirja in tako dalje. Gotovi smo lahko, da je pisec mislec Heideggrovega ranga. Dajmo, omenimo še par imen: Hesiod, Homer, Kant, Shakespeare. Oh, kakšna modrost. Poslušalstvu se je ob njej gotovo omočilo spodnje perilo, če pa ne to, pa vsaj zašibila kolena. No, morda sem le preveč samovšečen in se ni zgodilo popolnoma nič. Morda pa je razlog za ta nič to, da ste bili tekom preteklih dni priča bitki modrecev, katerih umnost vas je tako presunila, da vas zdaj pač ne presune nič več. Morda ste res opazovali bitko na spletnem portalu Lud Literatura, bitko med velikani, ki se tokrat sicer niso pričkali o Biti, ampak o nič manj pomembni temi – živalski etiki, bitko med velikani, katere zastavek ni bil nič manj kot razum sam.
A kdo je razumen? Razumna pač ne moreta biti dva, temveč le eden. Kaj drugega je namreč nasprotje razuma kot ne-razum? Razumen je torej lahko le en, a kdo? Tisti, ki izravnava veliko verigo bivajočega, ki ruši okrutni vrednostni primat moškega belega človeka nad živaljo ter zagovarja enakovrednost vseh bitij? Morda pa je nasprotno glasnik razuma tisti, ki pravi, da je človek center univerzuma, da je njegova vrednost neskončno nad ostalim stvarstvom? To so res velika vprašanja, vprašanja potrebna temeljitega premisleka. Temeljitost pa spoznamo po nagubanem čelu, ki izraža pripadnost rasi velikih mislecev. In če med velikimi misleci poteka bitka o samem razumu, mar sploh lahko obstaja pomembnejša bitka?
Prvi del: GENEZA DOMINACIJE Á LA RADALJAC
No, zakaj se je bila vojna, o drago poslušalstvo. Kaj je bilo jabolko spora? Oh, jabolko spora – ste videli, kako mojstrsko sem vpeljal referenco na Homerja, nadavtoriteto humanizma? No, zakaj je šlo? Naj vam pojasnim. Pred kratkim je pri mariborski založbi Litera izšla knjiga Anje Radaljac naslovljena Puščava, klet, katakombe, v kateri avtorica zagovarja bojda revolucionarno tezo o enakovrednosti vseh živih bitij, nasprotuje vsakemu nasilju nad živalmi in ženskami. A globoka etična drža ni edina njena vrlina, spomnimo se vendar, da gre za status razuma samega! Razuma, ki se lahko kaže le v velikih teoretičnih prebojih, ki jih je avtorica seveda sposobna.
Ve, da je družinski dispozitiv veliko zlo, saj se v njem formira hierarhičen odnos med moškim in žensko, Jazom in Drugim, osnova skoraj vsem ostalim oblastnim razmerjem. A da pridemo do izvora Zla, izvora krivice, se je potrebno poglobiti še globlje, vse do Tartarja, kjer se snuje vrednostno razlikovanje med človeškim in živalskim življenjem, razlika med Jazom, ki dominira ter si lasti pravico meča in Drugim, ki trpi domnevno legitimne udarce. Biblija uči, da še preden je Adam zavladal nad žensko, je po postavi Očetovi vladal kraljestvu živali! Kot zdaj moški dominira nad damo, je vse od začetka upravljal z živaljo in pozneje, ker je človek zgrajen po božji podobi in ker Bog valda ni nigger, z niggerji in proletariatom. Če Marxu ni bilo pretirano mar za zamorce, kar je razvidno iz pisma Engelsu, v katerem Ferdinanda Lassalla imenuje Jewish nigger, to ni bila njegova edina napaka. Ni sprevidel, da se edina rešitev podjarmljenih delavskih množic nahaja v enakovrednosti z živalmi. S poslednjim udarcem mesarske sekire odbije tudi zadnja ura buržoazije!
Drugi del: PESEM O PLAVČAKU
A Rok Plavčak, kritik Radaljac veliki, človeka branitelj stanovitni, se v dnu srcu zaveda, da Marxov poziv k egalitarizmu sprevrže se nujno v strast po totalitarizmu. Da Marxa in Anjo nekaj združuje v misli, se mu hitro zasnuje. V drži, ki pravi, da je potebno, »da začnemo enakovredno dojemati vsa življenja na planetu«, v drži, ki pravi, da je to »etični minimum«, Rok Plavčak zazna veliko nevarnost človeku. Zaveda se namreč, da je človeško življenje »v vseh ozirih polnejše od živalskega, bogatejše z interesi, notranjesvetno globlje, bolj smiselno, načrtujoče in pričakujoče« ter »bo zato v primeru predčasnega konca pomenilo večjo izgubo za človeka, kakor za še tako zelo razvito žival.« In mar lahko človek, ko si predoči to očitno resnico, sklene kaj drugega kot to, da v lakoti strašni speče od človeka manjvredno prasico. Svojat antihumanizma, Radaljac med drugimi, moralnega egalitarnega animalizma protidemokratska zalega namreč spregleda, »da razlika v stopnji inteligence omogoča človeški vrsti in posamičnemu človeku bistveno, kvalitativno razliko, po kateri se razlikujeta od vseh drugih živalskih vrst in posamičnih živali.«
A kaj se zgodi, ko razlika razpade, v bratstvo z živalskim kraljestvom človeštvo zapade. Ko polaganj »vrednostnih oznak na nevtralne razlike« á la Radaljac več ni, mar ne glasi se povelje: Človek umri! Vprašanje nerazrešeno bi gotovo ostalo, če bi nam ne um anglosaški oddal pomagalo. V miselnem eksperimentu se Plavčak povpraša, mar hranjenje mačk z otroci, v sili, obratno razmerje prekaša? Mar ni nam prav jasno, da v tem je napaka in takšno razsodbo razvila bi lahko le nemoralna spaka! Moralna intuicija naša nam pravi, da v sili bolj vredno je, da otrok mačka pospravi. In Plavčak res odgovarja:
»Za večino ljudi z moralnim kompasom je nedopustno, da bi v primeru hudega stradeža ubili otroka, da bi z njim nahranili dve mački, ki bi drugače umrli od lakote. Mislim, da je skupnost, kjer bi s človeškimi otroki hranili potepuške mačke, neprimerljivo slabša od takšne, kjer bi s potepuškimi mačkami hranili stradajoče otroke. A če so, kot trdi Radaljac v knjigi, vsa življenja enakovredna, potem je nujni sklep ta, da je moralno prav, da žrtvujemo eno življenje (otroka z več telesne mase) in tako rešimo dve življenji (mački). Takšni in podobni »miselni eksperimenti«, ki so sestavni del akademske discipline etike živali, zelo nazorno pokažejo, da je enako vrednotenje človeškega in živalskega življenja pošastno protiintuitivno.«
A stvar je še hujša, Plavčak opomni, ko vseh grehov antihumanizma ob Miklavža Komelja pripombi se spomni. Poet Miklavž Anji v obrambo o Plavčku namreč poreče:
»Glede na to, da je vsa resna filozofska misel v dvajsetem stoletju radikalno problematizirala antropocentrizem in humanistično ideologijo, je Plavčakovo zgražanje tudi presenetljivo anahronistično.«
Na repliko Komelja, ne preveč brihtno, s fakti zgrešeno, Plavčak odzove se pikro. Mar se Komelj ne zaveda, da iz antihumanizma porodila se je ideja, da je demokracija arbitrarna tvorba in beda, sodba, ki človeško bistvo najeda. Če človekovo bistvo pač ni od živali večvredno, če se njegova esenca iz kulture v kulturo pretaka, kako se demokracija legitimizira kot taka? Moralna intuicija vsaka sklene, da antihumanizem zgolj je proti-razumska napaka.
Tretji del: CUT THE CRAP
No, v redu. Konec pesnjenja. Imamo torej dva nasprotnika. Na eni strani je Radaljac, ki ji priskoči na pomoč Miklavž Komelj. Iz izvršenega dejstva arbitrarno postavljene moralne razlike izpeljujeta enakovrednost vsega čutečega življenja – to, čemur Plavčak pravi moralni egalitarni animalizem. Torej neko obliko anti-antropocentrizma. Na drugi strani Rok Plavčak, ki jima očita antihumanizem, pod katerim se vsaj Komelj iz izjave o filozofiji 20. stoletja sodeč razpozna, sam pa prek rabe moralnih miselnih eksperimentov zagovarja vrednostni primat človeka nad živaljo. Obe strani spora se v osnovi sklicujeta na razum. Tako Radaljac svoje mišljenje opredeli kot »etično in razumsko pojasnjeno vegansko pozicijo«, Plavčak pa se sklicuje na »osnovna pravila racionalnega mišljenja, upoštevanje dejstev« in tako dalje. Skratka: Misel, ki če ne drugega vsaj pretendira k poziciji antihumanizma proti misli, ki odkrito zagovarja humanizem. Fronta je torej postavljena.
Sesujmo naprej Radaljac, da se ne bo stalno pizdila, da je Druga. Argumenti, ki jih Plavčak namenja njej, bodo tako ali tako veljali in to še v večji meri tudi za pozicijo, ki jo bom zgradil na njenih ostankih. Glede njene teorije recimo zgolj to, da pač ne vzdrži. Družbene neenakosti niso preslikava družinske strukture, kjer se vzpostavlja razlika med nadrejenim patriarhalnim Jazom in podrejeno žensko Drugostjo. Hierarhično razmerje med moškim in žensko vsekakor obstoja, nikakor pa ni model za vsa ostala družbena razmerja. Prav tako kot ni model za patriarhalen odnos oblastno razmerje med človekom in živaljo, ki pač spet nedvomno obstaja, saj živali jemo. Če bi se karkoli, ampak res karkoli naučila od Foucaulta, katerega koncept dispozitiva tako rada uporablja, bi pač dojela, da oblast ni proces emanacije izvornega modela hierarhije prek verige analogij na večje ali manjše strukture. Nasprotno je splet med seboj različnih konfiguracij, ki se med seboj bodisi sekajo bodisi se ne. Ta res najbolj osnoven uvid bi ji omogočil, da ne bi trosila neumnosti o domino efektu padca Drugosti živali na vse ostale Drugosti. Zavržba slabe teorije.
No, ampak v redu, dovolj s tem. Gremo k antihumanizmu in kritiki antropocentrizma. Kako točno njen ne-antropocentričen pogled spodjeda antropocentričnega? Prehitimo z odgovorom: Nikakor. Zgolj njegova druga različica je, različica, katere obliko spoznamo, ko si odgovorimo na vprašanje: Kakšni so pogoji možnosti, da nastane ideja, da ima katerokoli življenje že kakršnokoli vrednost, tudi ideja, da so vsa življenja enakovredna in jih je potrebno ščititi? So morda zrasli v medvedovih možganih? Nak. Morda v opičjih? Bližje, a še ne dovolj blizu. Kaj pa, hmmm….človeških? Bingo! Moralizira lahko le človek in ko moralizira ter s tem sebi, lahko pa tudi celotnemu stvarstvu, predpisuje določeno vrednost na sebi, torej ne vrednost kot učinek njegovega vrednotenja, ampak moralno rezervo, ki ima avtonomen obstoj, se pač zgolj slepi. Ni človeka, ki bi imel vrednost na sebi, prav tako kot ni nobene druge stvari, ampak je človek, ki pač vrednoti in stvarem predpisuje vrednosti ter si zraven običajno mistificira celoten proces vrednotenja. Moralna vrednost česarkoli že pač ne izhaja iz nekega transcendentalnega kriterija zmožnosti čutenja bolečine, ki bi poleg človeka zavzemal še živali, ampak zgolj iz človeškega vrednotenja, ki postavlja kriterij. Vrednotenje, ki je a priori akt nasilja, vnos arbitrarnosti brez kakršne koli osnove v razumu, ki bi poleg vsega vseboval še transcendentalni kriterij tega, kaj je prav in kaj narobe.
Seveda vedno vrednotimo. Glede na to, da ni nobene nujnosti, kaj je treba storiti in glede na to, da zmeraj nekaj počnemo, iz tega pač ne moremo in tudi ne vem, zakaj točno bi hoteli iti. V antropocentrizem smo na nek način ujeti, kar še ne pomeni, da smo center stvarstva. Obstaja pa antropocentrizem, ki si noče priznati, da to je: antropocentrizem, ki ni več v tem, da človeku pripisuje vrednost vseh vrednosti, ampak v tem, da spregleda, da kriteriji enakosti pač niso nič drugega kot človeška prevzetnost, ki se dela, da to ni. Navsezadnje je človek edino bitje, ki je ne le sposobno spraviti skupaj trditev, da je njegovo življenje kakorkoli večvredno od drugega življenja, ampak da ima življenje kateregakoli bitja samo po sebi sploh kakšno vrednost. Če antihumanizem vsem stvarem priznava enako vrednost, je to zgolj zato, ker stvari de facto nimajo nikakršne inherentne vrednosti. So vrednotenja, razmerja med silami, ki se skozi zgodovino spreminjajo, katerih tvorci smo pač nujno tudi mi sami. To je to. Pogled, ki enačenje vrednosti vseh vrst razlaga kot ne-antropocentričen, ni nič manj antropocentričen kot pogled, ki višjo moralno vrednost pripiše le človeku. Kakor, da naravo briga, kaj crkne in kaj ne. Še manj kot Herzogovega grizlija…
Že sama izjava, da narave ne briga, je po svoje napačna, ker po tihem predpostavlja, da ima narava določeno subjektivnost, ki si lasti določen razpoloženjski odnos do sveta. Narava pač ni oseba. Spinoza kot zgleden antihumanist je v 17. stoletju glede Božjega Uma in Volje navedel bistroumno opazko. Kot prvo, Bog oziroma substanca kot proces kavzalnosti, ki teče skozi neskončno atributov, sploh nima Uma in Volje, ker ni nič drugega kot proces vzročnih povezav. Če pa smo že primorani govoriti o Božjem Umu in Volji, sta slednji od človeških tako različni, da imata z njima skupnega približno toliko, kot imata skupnega ozvezdje pes in žival pes. Absolutno nič.
Kaj je po drugi strani z Rokom Plavčakom. No, stvar je zelo enostavna. Kot znak blazne razumskosti postavi naslednji mehanizem. 1) Izpostaviš, da se z določenim vrednotenjem ne strinjaš. 2) Vrednotenje, s katerim se ne strinjaš, primerjaš s svojimi moralnimi intuicijami, ki se kot tvoje moralne intuicije zgolj slučajno skladajo s tvojim vrednotenjem. 3) Ugotoviš, da se ti sam res ne strinjaš z izjavami, s katerimi se ne strinjaš. 4) Ta tip vrednotenja razglasiš za iracionalen, medtem ko tvoja lastna razglasiš za racionalna, pač po istem postopku.
Pa niti ni nujno, da gre za vrednotenja. Na enak način ovržeš analize, katerih rezultati pač ne dajejo podlage za tip ideologije, ki mu pripadaš. Iz Foucaultove antihumanistčne teorije na primer ne sledi zagovor demokracije. Ergo je njegova teorija slaba. Prav tako ne sledi iz filozofije Edmunda Burka. Ter iz Mein Kampfa. Ergo so Foucault, Edmund Burke in Hitler ime istega fašističnega gibanja. Kakor, da med trditvijo, da pač ni idealnega modela družbe in pravičnosti na sebi, in trditvijo, ki zagovarja od Boga osnovano absolutno monarhijo, ni nikakršne razlike. Smrdi po slamnatem možu?
Najbolj smešen pa je verjetno citat Richarda Wollina, v katerem ta okrca antihumaniste kot mislece, ki so »kakor antifilozofi iz davnine očrnili človeške kapacitete zavesti in volje. Namesto tega se je v njihovi optiki zgodovina prikazala kot brezumna usoda, izpraznjena smisla in razuma, a priori izročena kraljestvu nerazumljivega«. Če smo že pri sklicevanju na citate, bom pa to storil še jaz. Georges Dumézil, še en fašist, je nekje rekel: »Prepričan sem, da zgodovina človeštva nima cilja. Ničemur ni namenjeno. Razen morebiti temu, da bo uničeno, kakor so bili uničeni dinozavri.« Jah, zgodovina pač nima nikakršnega moralnega smisla na sebi, ampak samo je. Da je del nje tudi človek, je pač zgolj srečno naključje. To, da je zgradil piramide in bi bil ob njihovem sesutju bolj butthurt kot bober, iz njega ne dela nikakršnega centra vesolja. Get over it. Po svoje je prav tako bizarno, da teoretski očitek lahko postane nekaj takega kot »(ne)zadovoljivo seznanjena z etiko živali«. To je namreč približno isto kot, če bi rekel: »Nisi interpeliran v mojo ideologijo.« Kakor, da je etika znanost.
In, ko smo že pri Plavčakovi racionalnosti? Od kdaj je sklicevanje na mistične zmožnosti, kot je intuicija, nekaj racionalnega? Ko je Irigaray domnevno spoznavno zmožnost odkrila v svoji pički, je imela vsaj toliko…hmm…jajc?, da slednje ni razglašala za razum. O tem, da njena domnevna najdba ni pretirano različna od seksističnih izjav o ženski intuiciji, bi lahko kdaj drugič. No, v vsakem primeru, model je isti - ljudsko, kavarniško, gostilniško psevdofilozofiranje, ki se uspe zraven razglasit za zgled racionalne argumentacije, ki to ni. No, saj to psevdofilozofiranje navsezadnje tudi vedno dela. Seveda se lahko ta psevdofilozofija sklicuje na intelektualni dialog in podobne nebuloze. Ja, priznam, teorij je več. Samo tiste, ki se v argumentaciji sklicujejo na svoje slutnje, intuicije, magari na posebnost svojih genitalij, tiste, ki potem, ko tako kot Kant v človeku odkrijejo spoznavno zmožnost, slučajno odkrijejo še zmožnost objektivnih moralnih sodb, seveda zgolj slučajno v področju nespoznavne reči na sebi, so pač preprosto zanič. To je to.
Povzetek? Anja Radaljac je podala sila naivno ter moralistično kritiko antropocentrizma ter slabo teorijo. Roku Plavčaku je šla Anja Radaljac tako kot mnogim drugim upravičeno na živce, a je žal napisal prav tako slabo kritiko, v kateri je na podlagi neke mistične zmožnosti ugotovil, da je Človek center sveta ter se strinja s stvarmi, s katerimi se strinjam, ne strinja pa se s stvarmi, s katerimi se ne strinja, njegovo nestrinjanje pa je pravilno, ker ima šesti čut. Še v enem stavku: Moralističen anti-antropocentrizem, ki je v bistvu bolj subtilen antropocentrizem proti moralizmu mističnega izkustva. Bitka v racionalni argumentaciji: Neodločena.
Moralne fekalije je pisal Matija Jan, brala sva Lovrenc in Jana. Za tehniko je skrbel Vito.
