V vsesplošnem decembrskem hedonizmu ne pozabite, da je Ljubljana še vedno zelena prestolnica. Stare novice, kajne? No, če si želite še več starih novic, zavijte nocoj v Dobro Vago na Adamič-Lundrovem nabrežju, kjer se nocoj prične predstavitev novega umetniškega projekta Old News. Umetnika Andrea Knezovič in Adrijan Praznik sta se skupaj z arhitektom Andreasom Cesarinijem lotila predelave starih časopisov v nove in uporabne predmete. Namen novonastalih predmetov je zaščititi uporabnika pred množico neuporabnih informacij. Star časopis je končno le našel svojo pravo vrednost.

Old News pa je na žalost tudi Zsa Zsa Gabor. Ekscentrična igralka je v 99. letu starosti umrla na svojem domu, obkrožena s svojo družino in prijatelji. Igralka, ki je v svojih mlajših letih veljala za seks simbol, se je zadnja leta soočala s precejšnjimi zdravstvenimi težavami, zaradi katerih so ji med drugim morali amputirati nogo. Igralka šibkega zdravja pa je najšibkejša bila prav na srcu, namreč v ljubezni. Poročila se je kar devetkrat, ločila pa sedemkrat. Od nje se poslavljamo z njenim življenjskim motom: "Biti ljubljen je prednost, ljubiti je znak šibkosti."

Če vas je tematika smrti užalostila, greste lahko svoja čustva prelivat v poezijo v Trubarjevo hišo literature ob dvajsetih, kjer boste pod okriljem Koridorja konsolidirali film s poezijo na dogodku Prenovačite Novaka. Ob pesmarici Oblike duha pesnika Borisa A. Novaka bodo mladi ustvarjalci pretapljali zgodbe slovenskih kratkih filmov v naključno izbrane pesniške oblike. O povezavi in prehajanju med pesniško in filmsko zgodbo nam je povedal Novak:

Izjava

Mladi dinozavri si bodo pomagali s pesmarico Borisa A. Novaka, nas pa je zanimalo, če je preoblikovanje res enosmeren proces oziroma če Novak v svojih pesmih vidi potencial za ekranizacijo.

Izjava

Novaka smo povprašali tudi, kateri dolgometražec se mu zdi najprimernejši za upesnitev.

Izjava

Kulturne novice sta pripravila vajenca Denis in Mateo.

Hiter prelet zgodovine glasbenih dokumentarcev s pomočjo Beatlov in njihovih prijateljev. 

Bilo je pred mnogimi meseci ... Pisal si lahko članke proti politični korektnosti, kritiziral migrantsko in identitetne politike. Pod tvoje članke so prihajale horde razjarjenih liberalcev in te obtoževale najgnusnejših zločinov in osebnostnih hib. V ljubljanskem intelektualnem podzemlju si pridobival pomemben status in nekateri so špekulirali, da boš najbrž postal desničar. To so bili zlati časi. Mogoče je bilo zelo hitro in zelo enostavno nakopičiti maso tako imenovanega simbolnega kapitala. Potem pa se je vse spremenilo ...

Najprej se je pojavil Žižek in kritiziral politično korektnost za sumljive medije. Potem so začeli proti politični korektnosti govoriti profesorji za katedri. Sledile so horde prej razjarjenih liberalcev in najbolj znani liberalni kolumnisti. Ni bilo mogoče več biti poseben. Kazalo je, da bo simbolni kapital šel v nič. Status enfanta terrible [onfon teribla], ki si ga morda postopoma dosegal, je poniknil. Upanje je pošlo. Nato se je zgodil Trump. Oziroma se ni zgodil. Vse je bilo že pripravljeno na prihod Trumpa, čeprav si si to zanikal, in premik liberalcev v kritiko politične korektnosti je bil logičen naslednji korak.

Vprašanje, ki sledi, je – kaj storiti? Kako si znova izboriti možnost provokacije in se oskrbeti z odtujenim simbolnim kapitalom? Morda se je to okence za zmeraj zaprlo. A če naj si odgovorimo, moramo najprej poskusiti poiskati vzroke za nastalo situacijo. Morda je smiselno iti v sledeči smeri ... Sodobna politika se odvija tako na ravni diskurza, besede kot tudi na ravni podobe. Že res, to nam je jasno. Kar pa besedo in podobo združuje v neko Stvar, ki je stvar spektakla, so nove tehnologije in novi mediji.

Reproducira se ogromna masa stvari, ki so hibridne besede-podobe. Politika je v veliki meri odzemljena od kakršnekoli zamisljive baze. Sicer je povezana s proizvodnimi odnosi, a brez možnosti poseganja vanje, vedno pogosteje pa tudi brez želje po tem poseganju. Politična sfera ni impotentna, temveč zelo potentna v svoji meri avtonomije v odnosu do proizvodnih odnosov. Smo v prehodnem stanju nesinhroniziranosti med politiko, javno utemeljeno na novi medijski tehnologiji, in proizvodnjo, ki v veliki meri še vedno temelji na človeškem delu. To seveda ne pomeni, da ena sfera ne vpliva na drugo, temveč da vpliv poteka predvsem v smeri politike, in sicer v obliki omenjenih besed-podob, medtem ko ima politika vedno manj učinka na produkcijo. S tega vidika je mogoče oceniti, da je trenuten strah pred fašistično nevarnostjo precenjen. Ni pravega pretvornika in pravega interesa, da bi se fašizem preselil iz nove v staro tehnologijo, iz postvarelih besed-podob med klasične stvari.

V sferi političnega obstaja amorfna masa, ki se mora pod novimi pogoji diferencirati drugače. Določeni elementi se opredeljujejo preko razlike do drugega in dogaja se drsenje. Od tod izvira neka shizofrenost. Velike tektonske plošče globalnega javnega mnenja trkajo druga ob drugo in se pri tem spreminjajo, združujejo, zamenjujejo svoje položaje. Ker je osnovna valuta arbitrarno določena razlika, čista razlika, ki prinaša glasove, se lahko hitro zgodi, da neka skupina spremeni svoje mnenje čez noč – in ga mora druga ravno zato tudi sama spremeniti – ter da se njuni poziciji zamenjata. Ti procesi pa se seveda vežejo na tradicionalne politične smeri in nikakor ne pomenijo njihovega izginotja.

Poglejmo: liberalna struja znotraj politične sfere nagovarja posameznika, levičarska množico, radikalno desničarska pa tako množico kot posameznika, a na določen demonski način, tako da posameznika zoži na ožino, ki jo napolnjuje z generičnimi besedami-podobami. Ker uspe radikalni desnici uporabljati besede-podobe, ki pokrivajo obe sferi, je trenutno tudi v porastu.

Liberalcem umanjka uvid v razmerje med osebnim in skupnim. Levici pa popolnoma umanjka kakršnakoli perspektiva posameznika. To se pozna tudi na Radiu Študent. Tako danes na tem mediju potekajo razprave o emancipatornih politikah v nekem amorfnem kolektivističnem duhu. Obstaja nuja opredeljevati se za amoralnega, biti brez osebnega moralnega odnosa do sveta. A tisto, kar veže individuum s skupnostjo, je ravno morala in v času uničenih vezi med sferama proizvodnje in politike, osebnim in javnim, je ravno morala tisto področje, v katerem se posameznik še želi počutiti agens, saj z njo lahko premosti prepad.

Treba je vzpostaviti novo moralno pošast in s tem nekakšno zunanjo notranjost ali notranjo zunanjost delovanja. Individuum si mora želeti delovati v kolektivu, saj ga ta kolektiv kot osebnost tudi opredeli. A obenem mora kolektiv ohranjati ne-cel, mora ga opozarjati na njegove napake in nedoslednosti ter s tem ohranjati razliko med seboj in kolektivom, to je moralnost samo. Le tako lahko ustavi bedasto govorjenje o politični korektnosti, v katerem so manjšine in njihovi predstavniki zgolj sredstvo ... saj mu le tako lahko prepreči gladko drsenje po svetu politike, besed-podob in s tem ustavi brezumnost prisilnega menjanja stališč, ki se dogaja z vedno večjo hitrostjo. To ne pomeni odvzeti tehnologiji njeno avtonomijo ali predvidevati neko teleologijo v vnovični vzpostavitvi vezi med proizvodnjo in politiko. Ne, temveč dialog z že avtonomnimi elementi, ki jim je treba za vsako ceno sopostaviti avtonomijo moralnega posameznika. To tudi ne pomeni moraliziranja in brezmadežnosti, tudi ne umika manipulacije, ki nastopa v sferi. Niti tu ne gre za banalnost malomeščanske pokončne drže. V prvi vrsti gre za vznemirljivost prilagajočega ohranjanja sebe kot agensa in politično distanciranje od politike.

Pozdravljeni v kulturnih novicah, ki jih tokrat ne začenjamo kje v Ljubljani med lučkami z neokusnim kuhanim vinom in še manj okusnimi slovenskimi turisti, ki jih pridejo gledat in zvrnejo zraven enega kuhančka ... Nizke strasti! Raje začenjamo malce bolj "hoch", v višavah kulture, ki se vzpenjajo v oddaljevanju od na napačen način razsvetljene Ljubljane in se najdejo na vrhu v Novi Gorici, na njenem Bevkovem trgu, kjer se razprostira ... knjižni sejem!

Knjižni sejem se začenja danes, no se je začel ob 12. uri in bo trajal do 23. decembra. Če se spomnite, je Društvo Humanistov Goriške, ki je eden izmed organizatorjev, organiziralo knjižni sejem že poleti. Kaj je tokratna specialnost, specialiteta in specifičnost, smo povprašali enega izmed organizatorjev Blaža Kosovela.

*Izjava

Kakšen mesec nazaj je potekal največji slovenski knjižni sejem, če se spomnite, zato smo Blaža Kosovela tudi povprašali, kako se sami glede na to pozicionirajo.

*Izjava

In kako naprej s knjižnim sejmom?

*Izjava

Spuščamo se nazaj v nižave Ljubljane, ampak z mislimi na “hoch Kultur”. V MGLCju, to je Mednarodni grafični in likovni center, ta pa je v Ljubljani seveda, no skratka tam bo danes ob otvoritev razstave gringo hoooum, khm khm, Green go home avtorjev Tomasa Vu-Daniela in Rirkrita Tiravanija. Prvi je v vietnamskem Saigonu rojeni ameriški umetnik, profesor in kurator, drugi pa v argentinskem Buenos Airesu rojeni Tajvanec, ki se ukvarja s profesiranjem in kuriranjem, seveda, umetnosti.

Do avtorjev se nam ni uspelo preklicati, bomo zato kaj o tem povedali kar sami: green go in gringo, to je fonetično izhodišče. Baje so nekoč v Latinski Amerike tamkajšnji domačini severnoameriške in ostale tujce skušali nagnati, rekoč: green go home - ameriški vojaki so namreč baje nosili zelene uniforme, če pa baje niso in so baje nosili modre, so pa baje prepevali pesem “Green grow the rushes” in smo spet pri zelenem; skratka, v vsakem primeru lahko latinsko-bistroumno izrečemo "ergo": stran s kolonizatorji. Vsebina je ostala ista, latinski in centralni Američani pa so to strnili v izraz “gringo”.

Avtorja razstave Green go home v tem vidita uporniško gesto, karkoli že pač zelena reprezentira, v vsakem primeru gre za vdor tujcev iz pomeni “kolonialistično držo do sosedov”, kot pravita, gringo pa upor proti zavojevalcem, oblastnikom itd. itd. To naj bi tudi videli na razstavi: grafike in besedila ali grafite, ki prekrivajo portrete, katerih liki naj bi bili revolucionarni. Če te vizualije povejo kaj novega o anti-kolonializmu, o boju proti represiji, oblasti in vseh ostali bed stvarmi, skratka če je ta stara, znucana in zbledela lajna z razstavo in njeno etimologije zelene kaj bolj barvita, presodite sami na tej razstavi.

Mirjana Bobić Mojsilović je srbska novinarka in pisateljica, ki je domačo literarno sceno navdušila s svojim prvencem Dnevnik srbske gospodinje, veliki uspešnici pa je sledilo še precej romanov in kratkih zgodb. V omenjeni knjigi avtorica analizira lahkotnost, s katero so ljudje zaradi svoje lastne negotovosti zapadali pod vpliv Miloševićevega nacionalizma. Gre tudi za roman o ženski, ki v vrtincu družbenih in političnih sprememb skuša urediti svoje življenje. Letos je pri založbi Sanje izšel tudi njen roman z naslovom Lakota.

Roman Lakota se dogaja v postkomunistični Srbiji, kjer vladajo vrednote kapitalizma ter diktat osebne uspešnosti in popolnosti življenjskega sloga. Podobnosti med romanoma lahko opazujemo tudi v perspektivi: v obeh prvoosbeni pripovedovalec podaja zgodbo iz zornega kota človeka, ki se ne čuti v enakovrednem položaju s svojo okolico. V prvi knjigi tako spremljamo pripoved nacionalistke, ki ima precej smole pri iskanju partnerja in osmislitvi lastnega življenja v izrazito tekmovalno naravnanem svetu, v drugi pa odraščajočega fanta, ki se od rane mladosti zaveda svoje revščine in v odnos z ostalim svetom vstopa skozi stalne primerjave. Pri tem ne more zatreti svojega manjvrednostnega kompleksa. Od tod tudi naslov romana – Lakota, ki med potekom romana prerašča v pohlep.

Roman Lakota bi lahko razdelili na tri dele: v prvem delu spoznavamo protagonistovo otroštvo in mladost, v drugem njegov vzpon v poslovnem svetu in v tretjem njegov padec. Tridelnost, ki najbrž ni bila mišljena namerno, je mogoče opazovati tako v slogu pisanja kot tudi v spreminjanju protagonistovega značaja.

Uvodna poglavja knjige so napisana v poetičnem tonu in v počasnejšem ritmu. Značajske značilnosti protagonista romana so prikazane s pomočjo retoričnih figur, pri čemer so ključnega pomena zlasti ponavljanja besednih zvez. Protagonist romana v prvem delu, ki opisuje njegovo odraščanje in obdobje študentskih let, svoj jaz vzpostavlja zlasti v odnosu do revne matere, ki v njem stalno vzbuja občutke krivde in nelagodja, ter do najboljšega prijatelja Srđana, ki je sočasno njegov zgled in tekmec, saj prihaja iz bogate družine. Dokončno se prijatelja oddaljita, ko Srđan pristane v zvezi z njegovo veliko ljubeznijo Suzano. Poželenje po fatalni lepotici Suzani je tudi vzrok, da protagonist zapusti svojo dotedanjo punco Majo. Zanjo je ob zaslepljenosti nad lepotico, ki je ni mogel imeti, povsem izgubil zanimanje.

V želji po samopotrditvi protagonist po študiju odpotuje v Nemčijo in si počasi pridobiva čedalje večje bogastvo. O izvorih svojega imetja ostaja skrivnosten, odnos z drugimi, ki je bil v mladosti merilo uspešnosti, pa zamenja odnos s stvarmi: na eni strani z bogastvom, ki ga poseduje, in lakoto po njegovi nenehni rasti, na drugi strani pa z ljudmi, ki delajo zanj in so pravzaprav zanj samo – stvari. Podobno je tematizirano tudi protagonistovo osebno življenje: ženske, s katerimi se srečuje, so zanj samo bežna avantura, s svojo osebno asistentko Stelo pa zavestno manipulira in njena čustva izkorišča za izpolnjevanje svojih ciljev. Poudarjena osredotočenost glavnega lika na materialno se žal odraža tudi na predhodni poetičnosti izraza, ki popolnoma izgine ter prepusti mesto čedalje bolj stvarnim opisom in povečuje tempo pripovedi.

V tem delu romana se pogosto pojavlja tudi sklicevanje na lik Jayja Gatsbyja, ki po mojem mnenju kljub podobnosti s puhlim življenjskim slogom in sumljivim izvorom bogastva romanu več jemlje kot daje: na tak način se namreč vzpostavlja razlika med literarnim kanonom velikih narodov in manjšimi književnostmi, ki naj bi velike zglede samo posnemale, namesto da bi gradile bolj samostojne like. Poleg tega roman Lakota z delom Francisa Scotta Fitzgeralda ne vstopa v nikakršno globlje intertekstualno razmerje.

Tako kot v romanu Dnevnik srbske gospodinje je tudi v romanu Lakota za preobrat zaslužna ljubezenska intriga. Življenje srbskega Gatsbyja se namreč ponovno zaplete, ko po dolgem času sreča svoja stara znanca Srđana in Suzano, ki sta zdaj premožen in domnevno srečno poročen par z otroki. Ob srečanju z njima se zdi, da sta vse bogastvo in ugled, ki si ga je protagonist v dolgih letih uspel pridobiti, nenadoma izpuhtela: medtem ko se v pogovoru s Srđanom v protagonistu oglaša staro občutje manjvrednosti in zavisti, Suzana v njem prav tako uspe vzbuditi nekdanjo očaranost – pa tudi potrebo po tekmovanju s prijateljem – in z njim preživi noč. Ko se vendarle zdi, da je na simbolni ravni uspel premagati dolgoletnega prijatelja, njegovo zmagoslavje hitro uplahne: Suzana prizna, da ga je samo izkoristila. Soočenje s prijateljem in mladostnim merilom ter zlasti avantura z njegovo ženo močno načneta protagonistovo samozavest in pokažeta, da je v svoji notranjosti kljub navidezni uspešnosti vedno ostajal negotov in neizpolnjen.

Toda največji šok za pripovedovalca nastopi, ko zaradi zloma borze izgubi vse svoje premoženje in ugotovi, da so vsa njegova dolgoletna stremljenja splavala po vodi. Po tistem, ko so ga zapustili tako rekoč vsi njegovi sodelavci – nekatere je moral odpustiti, asistentka Stela pa je od večno hladnega šefa zbežala v objem bolj običajnega moškega, ki ji je znal izkazovati ljubezen – se protagonist po dolgih letih odsotnosti vrne v Beograd. Tretji del torej prinaša spoznanje zaslepljenosti in poravnavanje računov, zlasti v odnosu do matere, ki je v času njegove odsotnosti umrla. Protagonist poišče tudi svoje nekdanje dekle in zaživi z njo. Konec romana torej prinaša popoln happy end: nekdanji bogataš doživi razsvetljenje in ugotovi, kaj je resnično vredno v življenju, hkrati pa o zablodah svojega prejšnjega življenjskega sloga v opomin ostalim napiše dano knjigo.

Klišejskost zaključka je pravzaprav najšibkejša točka pričujočega romana: tudi zato, ker je slogovno konec precej drugačen od postopkov, s katerimi je avtorica gradila začetna poglavja. V tem pogledu Lakota precej zaostaja za avtoričinim prvencem Dnevnik srbske gospodinje, ki namesto dokaj pravljičnega zaključka ponudi bralcu bolj realističen, a vseeno optimističen konec. Bolj dosledni in prepričljivi so tudi literarni liki: ko Mirjana Bobić Mojsilović v Lakoti vpelje Stelo, je že od prvega trenutka jasno, da bo v romanu igrala vlogo večno pridne punčke, ki bo zaljubljena v svojega šefa in bo stregla vsem njegovim muham. Precej stereotipna je tudi vloga ponižne matere, ki se je sin zaradi revščine sramuje. In končno: roman bi bil bistveno bolj inovativen, če bi avtorica pohlepnost glavnega lika ohranjala tudi po izgubi premoženja.

Za snickers bo. Gurmani pa raje posezite po kakšni drugi knjigi. Tokratno kosilo je pripravila Zala Pavšič.

Danes je zimski solsticij, najkrajši dan v letu. Po keltskem običaju je na ta dan keltski praznik Yule. Kljub temu, da je to čas, ko je tema največja, so ga Kelti povezovali z boginjo Freyo in ga razumeli kot praznik luči. Solsticij namreč predstavlja konec enega cikla, umirjanje, pripravo za novo rast in nov življenjski krog. Karkoli bi vas danes razbesnilo, naj zato ostane del starega cikla. Globoko vdihnite. Osredotočite se na nov začetek. Imejte v mislih, da se bodo po današnjem datumu tudi dnevi spet začeli daljšati.
 

Ker na zimski solsticij noč doseže svojo rekordno dolžino, so ga mednarodne filmske institucije izbrale za praznik kratkega filma. To pomeni, da po več kot 50 državah po svetu potekajo maratonske projekcije kratkih filmov različnih filmskih žanrov. V Sloveniji se Noč kratkih filmov odvija drugič, potekala pa ne bo le v Slovenski kinoteki, temveč tudi v 15 drugih dvoranah po celi Sloveniji. Ogledali si boste lahko tako animirane kratke filme za otroke, animirane filme za odrasle, klasike kratkih filmov pa tudi izbrane izdelke z letošnjega Festivala slovenskega filma in bolj eksperimentalne filme. Ano Lampret, strokovno sodelavko Slovenskega filmskega centra, smo povprašali, kako se animirani filmi, ki jih boste lahko videli danes, razlikujejo od tistih, ki jih je bilo mogoče videti na Animateki.

*Izjava

Povprašali smo jo tudi, kakšna je vloga filmskih klasikov na festivalu.

*Izjava

Praznovanja so navadno povezana tudi s plesi. V dvorani Vitkar na Parmovi si boste lahko ogledali plesno miniaturo Vrsta, ki je nastala v produkciji plesnega kolektiva bitnamuun. O delovanju skupine smo se pogovarjali z njeno članico Hano Alhadi.

*Izjava

Kaj v vaši predstavi simbolizirajo vrste?

*Izjava

S performativnim predavanjem Ljubim svoje plesalce se bo praznovanje nadaljevalo v Španskih borcih. O zgodovini nemškega gledališča bo razmišljal nemški koreograf, publicist in umetnik, Uri Turkenich.
 

Za konec se bomo prazničnemu času posvetili bolj strokovno. Marko Kerševan bo v Trubarjevi hiši literature predaval o momentu religioznega v praznovanju. Predavanje bo skušalo odgovoriti na vprašanje, kakšna je vloga krščanke tradicije pri našem sodobnem razumevanju praznikov, in v kakšnem odnosu sta pri tem krščanstvo in ateizem.

Danes je dovoljena tema. Jutri je nov dan.

Kulturne novice je pripravila Zala Pavšič

Po “dolgometražnem” prvencu – še prej je izdal chapbook [čepbuk] - Blaža Božiča, naslovljenem Potem si vranice odprli na nežno valujoči livadi, izdanem leta 2013 pri KUD France Prešeren, je bila njegova druga pesniška knjiga lahko eno pristnih pesniških pričakovanj. V Vranicah, ki so prinesle poetove precej zgodnje pesmi, pogosto pisane že v poznem najstniškem obdobju, je bilo namreč brati eno najintenzivnejših pesniških rab slovenskega jezika. Zdelo se je, kot da te pesmi premoščajo prepad med besedami in rečmi, da s svojim delom prispevajo do mesta, kjer se materialnost slednjih vpisuje v kognicijo, ga razkrivajo, razstavljajo in nato jezik začnejo rabiti kot material s povsem unikatnimi možnostmi uporabe. Pokazal je na singularnost dogodka pesniškega jezika in s tem odpravil sholastično prepričanje o Prešernu kot največjem mojstru slovenskega jezika. Mit je postavil izven dosega relevantnih vprašanj, poezijo pa pokazal kot skrajno egalitarno prakso, pesniški jezik kot dobrino, do katere lahko dostopa vsaka pesnica ali pesnik, tudi, če piše o zarjavelih vagonih in tudi če piše banalno postsocialisitčno depresijo.

In pričakovanje druge zbirki je bilo vsekakor upravičeno. A zdi se, da bi si obe knjigi lahko izmenjali naslova. Osišče prve je pesnjenje v smeri od znotraj navzven. Je pesniško vstopanje v prostor, uprostorjenje pesmi, multipliciranje objektov v prostoru. Zato je bila utemeljitev nagrade zlata ptica, ki jo je pesnik prejel, povsem upravičena – v njej je pisalo, da je v knjigi Ljubljana dosegla status metropole. Tu jezik mapira – in obenem vzpostalja - mesto, zato bi bil K območnim poročilom zelo ustrezen naslov knjige. V drugi knjigi pa je smer intenziviranja jezika nasprotna, namreč od zunaj navznoter. Te pesmi – ravno tako pogosto stare tri ali štiri leta - govorijo prvenstveno o notranji krajini, o čustvih in duševnih stanjih.

A na nobenem mestu ne postanejo sentimentalne, niti ni nikjer njihov namen nekakšna deskripcija čustva. Jezik tu potuje med površino knjige in surovim čustvom ter slednjega obravnava kot material, na podoben način kot je materialn obravnavan v prejšnji knjigi. Iz njega gradi nekakšne tanke opne, ki valovijo med površino knjige in notranjim doživljanjem – nekakšne nežno valujoče livade. Skozi njeno tankost lahko slednjega zamegljeno vidimo, a jasno je, da je to, ker mu je odvzet material za gradnjo te jezikovne opne, že preoblikovano, da je moč pesmi preoblikovala notranje organe – da je odprla vranico. Ta opna pa je nov organ, kot livada nam dopušča, da se sprehodimo po njej, kot valujoča daje občutek vznemirljivosti, podobno kot bi hodili po nekem ogromnem in zelo krhkem trampolinu.

Intenzivnost rabe jezika prinese številne neologizme, vratolomne fraze in genialne verze. A zdi se, da cilj knjige ni nikakršna genialnost – genialnost je njen stranski produkt. To lahko sodimo po tem, da je ta genialnost razločena od stereotipno pojmovanega mojstrstva. Ne gre za glancanje in pakiranje pesmi, nasprotno, gre za to, da se opna širi onkraj meja pričakovanega, to je tudi onkraj meja mojstrovin, dolgotrajno pisanje pesmi, ki ga lahko razberemo po letnicah pod njimi, pa sledi iz napora vzpostaviti takšne nežne opne, da se ne raztrgajo. Če so mojstrovine nujno mrtve, so Območna poročila živa, vztrajajo kot nekakšna čuteča entiteta. Ta na nas, ko hodimo po njej, deluje refleksivno, po njenih poteh se nam odpirajo lastne vranice in začnejo vstopati v opne posameznih pesmi. Spomine na naša doživljanja, naša čustva investiramo semkaj. Tako si telo pesnika in telo bralke ali bralca stojita nasproti kot radikalno enaki, a enaki tudi v svoji ubogosti, v tem, da ju pesem povzdiguje. Zato si tega, kar je mogoče brati kot tako imenovano hermetičnost, nikakor ne gre razlagati kot pesniški elitizem, ravno nasprotno: napor tega jezika izhaja iz nečesa, kar je v izhodišču antielitisitčno. Branje zna biti zahtevno ravno zato, ker je zahtevno izstopiti iz pesniškega elitizma, ker zahteva čiščenje notranjih organov, odstranjevanje oziroma preoblikovanje tistega jezikovnega materiala v nas, ki je obči, ki vklepa v horizonte pričakovanega in možnega. Zato je prav, če se bralka in bralec potrudita toliko kot pesnik.

Na tem mestu bomo izkoristili še biografski podatek, saj je ta veliko prispeva k razumevanju Božičeve poezije. Božič je namreč slovensko-nemško dvojezičen, po ljubljanskem undegroundu pa se širijo podatki, da govori več kot deset jezikov. Če se zdaj vrnemo na začetek in na vprašanje pesniškega, rabe slovenščine ter mita ... Podatek, ki smo ga omenili, v zvezi s to poezijo, spet ne vstopa v igro vprašanja nekakšnega bogatenja jezika. Božičeva raba jezika je manjšinska zato, ker je dvojezična, zato, ker govori toliko jezikov. Njegova pesniška operacija, samooperacija pesnika je mogoča tudi zato, ker je v tem mnoštvu jezikov, ko se izpostavljajo njegove podobnosti in razlike, mogoče opaziti, da ima naravni človeški jezik tako vrzeli, da mu neki del pomena vedno uhaja in se njegovi odkruški pletejo po periferijah, stranskih produktih posameznih jezikov, in da se ti stranski produkti in periferije jezikov, če imamo vpogled vanje, v pesništvu kažejo kot nekaj, kar je skupno vsem, ker se v vseh dopolnjuje. Njihova radikalna nezmožnost izreči vse, kar bi človek želel izreči, jih dela sorodne, ta njihova partikularnost v poeziji nastopa kot univerzalnost. Zato je tudi singularnost Božičeve poezije univerzalna in tako je tudi z vsako poezijo, v kateri je mogoče prepoznati vsaj del vokacije, ki buhti iz Božičeve.

Klub Channel Zero in Galerija Channel Zero, za tiste, ki ne veste, da je tudi to, danes ob 20:00 vabi oziroma vabita na otvoritev razstave srbskega umetnika Gorana Stojčetovića z naslovom Modri obrazi. Ta je razstavo zasnoval prav za dotični prostor kluba in galerije. V prostoru je razstava  zasnovana kot terarij, v katerem odsevajo s kemičnim svinčnikom narisani abstrahirani obrazi ljudi, ki so se prelevili v psihološke portrete meščanov.

Goran Stojčetović v svojem intermedijskem ustvarjanju, v katerega vključuje risanje, slikanje, fotografijo in performans, raziskuje asociativne umetnosti v povezavi s človeško podzavestjo. Od leta 2015 Stojčetović v okviru združenja Art Brut Studio VMA na Psihiatrični kliniki vojaške Medicinske akademije v Beogradu vodi slikarske delavnice in raziskuje odnos med psihologijo in umetnostjo tudi na teoretski ravni. Goran Stojčetović je o simbiozi psihologije in umetnosti povedal naslednje.

Izjava

Več je povedal tudi o svojem gostovanju v Sloveniji in o razstavi, ki jo je navdahnil prostor galerije in Slovenije nasploh.

Izjava

Njegovo tehniko zaznamuje risanje s kemičnim svinčnikom. Zakaj ravno kemični svinčnik in kaj se skriva za značilno modro barvo?

Izjava

Intermedijsko povezovanje umetnosti pa se bo danes zgodilo tudi v Mini teatru. Kot napoved povezovalnega projekta Transatlantik, ki ga bo v naslednjem letu v sodelovanju z ameriškim gledališkim režiserjem Richardom Foremanom izvedel Zavod Projekt Atol, bo danes ob 18:00 projekcija dveh eksperimentalnih filmov, ki sta nastala v okviru projekta The Bridge. Richard Foreman velja za kultno osebo ameriškega avantgardnega gledališča. V okviru raziskovanja novih gledaliških praks je leta 1968 ustanovil neprofitno gledališko platformo Ontološko–histerično gledališče. Sodelovanje s slovenskimi gledališkimi ustvarjalci pa ne bo prvo. V letu 2012 je režiser že sodeloval s Slovenskim mladinskim gledališčem in Zavodom Projekt Atol. Več o gledališki poetiki Richarda Foremana nam je povedal Marko Peljhan z Zavoda Projekt Atol.

Izjava

Več nam je sogovornik povedal tudi o Foremanovem sodelovanju s producentko Sophie Haviland in spletu gledališke ter filmske umetnosti.

Izjava

Danes bo pravzaprav prva projekcija projekta The Bridge. Zavrtela se bosta filma Now You See It: Now You Don't in Once Every Day.

Prostor, vržen iz tira, je naslov razstave, ki se bo danes ob 20:00 otvorila v Moderni galeriji. Razstava bo v širšem kontekstu predstavila delo Sreča Dragana, ki velja za enega izmed pionirjev interaktivne in medijske umetnosti. Povezovanje umetnosti se nadaljuje tudi tukaj. Tokrat s tehnologijo, ki je prinesla nove možnosti reprezentacije prostora skozi uporabo različnih vizualnih pristopov.

Umetnost je povezovala vajenka Kaja

Radio Študent

in njegove Sredopetne klinke

predstavljajo

Matejo

in Pio

v Zorčevi

Nepravi detektivki

Zvezdijo:

Biga

Brgs

Polona

in Žiga

Radioaktiviziral

Jan

Napisal in režiral

Matjaž

*

Kaj imata skupnega splav in incest? Vsekakor sta oba deležna predsodkov oziroma družbene stigme: ženske, ki splavijo, se poleg lastnih pomislekov soočajo tudi z družbenimi in institucionalnimi očitki. Pri incestu je stigma še očitnejša; morda najvidnejši primer najdemo pri Claude Lévi-Straussu, ki je prepoved incesta povzdignil na raven univerzalnosti in jo uporabil kot arhimedovo točko za preučevanje družbe.

Kaj iz tega sledi? Biti 'za' incest pomeni biti proti družbi; še več, pomeni biti proti človeštvu. Enako nasprotniki pravice do splava očitajo podpornikom splava: biti 'za' splav pomeni biti proti življenju in proti človeštvu. Film Adriana Sitaruja, Nezakonito (Ilegitim, 2016), je v tem oziru nadvse zanimiv: splav in incest sta vodilna motiva, ne pa tudi tema. Tema je nemara prav odnos med posameznikom in človeštvom. Gledanje skozi to prizmo se zdi nadvse plodovito, saj eksplicira vprašanja, na katera film odgovarja posredno, a učinkovito in nemoralizirajoče.

Na romunskem filmskem centru pa niso bili tega mnenja. Odločili so se, da projekta ne bodo finančno podprli, tako da je končen proračun znašal pičlih 57.000 evrov. S finančno neodvisnostjo je Sitaru dobil proste roke, kar pa ne pomeni, da vpliv romunskega novega vala ni očiten. Prepoznaven naturalističen slog in motiv splava – ki je v Romuniji tesno povezan s poznimi osemdesetimi in režimom Nicolaeja Ceauşescuja – postavljata Nezakonito ob bok veliko odmevnejšemu filmu črnogledega režiserja Cristana Mungiuja, 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva, ki je bil leta 2007 v Cannesu [kanu] dobitnik zlate palme.

Scenarij filma ni bil predhodno izdelan. Okvirna zgodba in napotki so nastali v sodelovanju Aline Grigore, glavne igralke, in Adriana Sitaruja. Igralci so nato eno leto oblikovali svoje like. Sitaru je direktorjema fotografije, Olteanuju in Lichtenbergerju, dal proste roke: obenem sta bila tudi snemalca in snemala s kamero iz roke. Sitaru je zahteval zgolj to, da se vsak prizor snema samo enkrat. S tem reakcije igralcev niso izumetničene, dialogi pa so pristni in živi.

Film z izjemo BeethovnoveSonate v mesečini nima glasbene podlage. Premori oziroma tišine v dialogu so s tem okrepljene in pomenljive. Tudi Sonata v mesečini se kot podlaga pojavi zgolj na začetku in koncu filma. V prvem prizoru so prav ob njenih zvokih skozi vetrobransko steklo predstavljeni štirje protagonisti. To so sorojenci Cosma, najstarejši brat, sestra Saşa, njen dvojček Romi, zraven pa Gilda. Vozijo se na družinsko večerjo.

Sprožilna dogodka sta prepir o splavu in incestuozna nosečnost. Prepir se zgodi takoj na začetku: med večerjo oče sedi na čelu mize in ima slavnostni govor o času. Čas spreminja vse. Take in temu podobne floskule se prepletajo v očetovi ezoterični eksplikaciji. Napol fizikalno napol filozofsko pojmovanje časa pospremijo resni odgovori in občasni porogljivi komentarji. Neprevzeten mimezis zelo spretno poplesuje med visokim (govor) in banalnim (hranjenje). Vse dokler ne pride do ostre cezure: Cosma omeni, da se očetovo ime pojavlja v nečednih zapisnikih iz minulega režima.

V času Ceauseşcovega režima je bil oče namreč informant. Državni policiji je prijavljal ženske, ki so hotele splaviti. Ne le, da oče tega ne zanika, očitno se tudi ni pripravljen pokesati za pretekle grehe. »Kdo je informant?«, vpraša oče retorično. Svoje delovanje priznava in hkrati zanika, da bi bil špicelj. Očetu je namreč pomemben princip življenja. Vsako življenje je neprecenljivo, po njegovem nima nihče pravice odločati o življenju drugega. Njegove otroke razjari dvoje: prvič, zanikanje ženskih pravic in napredka v Romuniji, kjer ženske poslednjih 20 let lahko same odločajo o svojem telesu, drugič pa dejstvo, da jim je svoje delovanje zamolčal. Očetovo načelno nestrinjanje privede do srditega prepira, v katerem oče dvojčka sooči z dejstvom, da ju je njuna preminula mati hotela splaviti.

Prepir se skorajda razraste v pretep in oče v ihti zapusti stanovanje. Udarec družinski koheziji je zadan in vzpostavita se dva tabora. Oče z anahronističnimi svetovnimi nazori proti svobodomiselnim otrokom - toda intimni prizori med dvojčkoma nakažejo tudi krhanje slednjega. Saşa [saša] želi končati družbeno nesprejemljivo afero z Romijem. Prvič, ker ima fanta, in drugič, ker njuna romantična ljubezen tako ali tako zaide v slepo ulico. S tem ne želi omajati svoje ljubezni do brata, a vztraja, da gre za ljubezen drugačnega tipa. Drugi dogodek pokaže, da je na koncu slepe ulice pravzaprav novo razpotje. Saşa namreč zanosi – ne s fantom, temveč s svojim bratom dvojčkom. Po začetni negotovosti Saşa Romija seznani z nosečnostjo. Njun pogovor, ki ironično poteka za isto mizo, kjer se je zgodil izhodiščni prepir, postane praktično sprevračanje načel.

Romi, oster zagovornik pravice do splava, ne verjame v upravičenost Sašinega splava. Meja med pravico in upravičenostjo do splava se prične brisati. Za Saşo je splav edina možnost in kot suverena ženska se sklicuje na svojo pravico. A breme je pretežko: Saşa se na zabavi predozira z neznano substanco, nato pa v domači oskrbi bratu Cosmi prizna nosečnost in identiteto otrokovega očeta. Cosma, ki je tako kot njun oče zdravnik, se s prijateljem takoj dogovori za splav. Saşo dvom zajame šele na poti v kliniko, njeno nelagodje pa se vidno nadaljuje v čakalnici. Suspenz je prekinjen s prizorom zasnežene ulice in očetovim monologom z začetka filma. Mar gledamo še enkrat isti prizor?

Očetov govor o času tako zadobi novo dimenzijo. Če je bil uvodni govor o času zgolj teoretski, je govor na koncu praktična aplikacija teh načel. Oče vnovič, tako kot glede splava, ostane zvest svojim načelom. Ima neomajno stališče, ki je močnejše od ostre britve relativnosti časa. Je za življenje in je tudi - protislovno - proti splavu zgolj zato, ker je cenil življenje. Vsak otrok je življenje, prav vsako življenje pa je sveto. Zvestoba ljubezni do življenja pomeni torej sprejeti celo incestuozen odnos in vse njegove posledice. Nezakonito ne odgovarja, temveč provocira, saj predstavi incest kot imanenten princip humanizma in ljubezni do življenja. Edgy!

Samo še dvakrat gremo spat pa ... bo nedelja. Dan, ki se ga veselijo tako mali kot veliki otroci. Jezus bi upihnil že 2016. svečko, če bi se zares rodil na ta dan.  No, pa tudi kokakolin  bradatež v rdečem se bo splazil v naša stanovanja in nam pod božičnim dreveščkom pustil darila, če smo bili čez leto dovolj pridni. Danes pa je še vedno petek, zato si poglejmo, s čim si lahko popestrimo nocojšnji večer.

V Križevniški cerkvi bo ob 20. uri zvečer uprizorjena prva tradicionalno netradicionalna polnočnica. Čeprav se dogodek lahko bere kot še ena izmed krščanskih božičnih polnočnic, smo o dramaturškem poteku in o izbiri prostora dogodka povprašali Niko Gabrovšek iz društva Ljud, ki polnočnico tudi pripravlja.

IZJAVA

Če je vaš božič manj versko obarvan, lahko namesto Jezusovega rojstva praznujete 10 let stand-up scene v Sloveniji. Nekaj besed o stand-up dogajanju na slovenskih tleh in o današnjem tretjem dogodku v sklopu praznovanja okrogle obletnice je povedal Andrej Težak iz Ceha za smeh.

IZJAVA

Preden v nedeljo upihnete še zadnjo adventno svečko, se lahko skupaj z Lucijo Ćirović, Jernejem Celcem in Matkom Žerjalčem v 10ka klubu smeha ob 20.30 nasmejite do solz in jim pomagate upihniti rojstnodnevno svečko.

Sedaj pa k malo bolj resnim temam. Preden vašo pozornost popolnoma prevzame praznično veselje, vas v Rog vabi Inštitut za delavske študije na popoldne, posvečeno Michelu Foucaultu. O biopolitiki, njenih teoretskih priložnostih in omejitvah se bodo pogovarjali Matija Jan, Aljaž Župančič in Robert Bobnič. O teoriji biopolitike ter interpretaciji Foucaulta smo povprašali Matijo Jana.

IZJAVA

V ponedeljek bomo po zahvali državnega praznika lahko preždeli na domačih kavčih. Da bodo imeli dela prost dan tudi politiki, se bo zvečer v Cankarjevem domu odvila državna proslava ob dnevu samostojnosti in enotnosti ter 25. obletnici sprejema Ustave Republike Slovenije. Ker je družba zaključena, imate vi privilegij, da si jo ogledate z udobnih domačih stolov na prvem programu RTV.

Kulturne novičke je pripravila vajenka Mojca, ki vam vsem skupaj z mentorjem Domnom želi vesele in debele praznike.

Dnevu primerna glasba iz jugovzhodne Azije.

Odlomek iz romana Felix Avstrija!

Prevod: Andreja Kalc

Interpretacija: Mateja, Polona

Odtavali smo v temno, majhno prizorišče Levega odra v Drami. V sklopu Drama Laboratorij, kjer lahko mladi ustvarjalci predstavijo svoja dela, smo si tokrat ogledali monodramo Mojce Madon z naslovom Grozljivi gost.

Sloneč ob steno Rok Prašnikarčaka, da se gledalci posedejo, in nato začne s svojim nastopom. Že po prvih monologih vidimo izpiljenost in celovitost njegove igre. Poudarjeno pretirano ekspresivnost naredi naravno in prepričljivo tvori karakter lika. Vseprisotno se giblje po prostoru ter smiselno uporablja minimalistično sceno črne mize in dveh stolov. Njegove kretnje, mimika in gibi zapolnjujejo praznino prostora in ustvarjajo prisotnost namišljenih objektov. S telesno in obrazno izraznostjo tako v neprekinjeni dinamiki tekoče pelje svojo zgodbo nevrotičnega mladostnika, ki je izgubljen v tem svetu.

Monodrama izhaja iz knjige Umberta GalimbertijaGrozljivi gost: nihilizem in mladi, po kateri je dobila tudi ime. Galimberti analizira stanje mladih, kar ustvarjalci predstave umestijo skozi vidik svojih osebnih izkušenj. Predstavijo družbeno situacijo mladih, v kateri prevladuje prostovoljno delo namesto zaposlitev, birokracija nad človeškostjo, slabe stanovanjske razmere, selitve v tujino itd. Že sam prostor, v katerem je uprizorjena predstava, potrjuje to vizijo problematike mladega, ki je vedno zveden na nekaj stranskega.

Galimbertijev mladi posameznik nima več upov, saj ga prežema nihilizem – upanje, utopija in optimistično videnje so že del preteklosti in ne obstajajo v sedanjem. Za razliko od stanja, opisanega v knjigi, pa nastopajoči v uprizoritvi še zmeraj predstavlja aktivnega mladega, ki (še) ni povsem izgubil želja in sanj, »he's not there yet«. Njegov edini odziv in odgovor na družbeno situacijo je namreč ta, da sanjari. Tako si v glasni vnemi domišlja, da je kralj Evrope, sveta, vesolja … Poseduje lahko vse, kar želi, in tako si prilasti 'črno seksualno sužnjo'. Svojo imaginativno vsemogočnost stopnjuje, dokler ne obsedi na stolu – pravzaprav ves čas le sedi na stolu, medtem ko sanjarije ustvarjajo drugi nivo gledališke fikcije.

To ciklično vračanje iz fikcije sanjarije v statično realno se ponovno ponovi. S tem pa dotedanja tekoča dinamika zabremza. Sprememba je le v vsebini sanj, lik nas vodi po svoji utopiji Avstralije. Tudi v tem podvajanju stopnjevanj sanj in njihovega razkroja se pokaže, da nikjer ni najti sreče. Cunami vedno vse odplakne, vsak prisoten up. Oranžna luč, spremljevalka sanj Avstralije, za katero je zaslužen Dorian Šilec Petek, se začne temniti in vse pokaže, tako kot je: ničevo in temno. Razgali se konkretno dejstvo, ki ne ponuja nič.

Šele ob koncu predstave sanjajoči protagonist uvidi, kako je njegovo domišljanje v resnici u-nič-eno. Da je kot posameznik reduciran na pasivno sanjaštvo, ki mu predstavlja edini izhod. Iz igre gledališko realnega in fikcijskega stopi v neko gledališko bolj surovo realno. Spozna, kako je njegova zgodba le gledališka uprizoritev, tako kot predmeti v njej. A ne le predmeti in prizorišče, postavi si tudi vprašanje posameznika: »Kaj pa jaz?«

Uprizoritev se ukvarja s položajem mladega človeka ter poudarja aspekt tavanja, ki je kratkotrajna in še vedno nezadostna, zgolj sedativna rešilna bilka v stanju današnje družbe. Predmet sanj v Grozljivem gostu se oprijema banalnih teženj po vsemogočnosti in kraljevanju. Želja biti kralj, ki lahko počne, kar želi, ker je kralj. Sanje ne odsevajo resnosti problema mladega človeka, saj so zvedene na površinski objekt želja. Tako mlad človek ni le predstavljen kot zgubljeni subjekt v brezupni realnosti, ampak tudi kot ne-umni alter ego, ki si skoraj zasluži, da biva v odčaranih družbenih okoliščinah.

Lik je predstavljen histerično, hiperaktivno, kot pretirano navdušeni govoreči mladič. Njegova energičnost pripovedovanja sicer poganja predstavo zaradi svoje hitre dinamičnosti, a ga kot karakterja poenostavi in splošči. Sanje izkoristi za to, da lahko seksa s črnko in poseduje svojo vizijo kraljevine. Ave! Absurdnost teh želja že skoraj upraviči njegov marginalizirani položaj v družbi.

Morda pa je svet že tako razvrednoten, da so tudi sanje in želje razvrednotene in absurdne. Več od tega pa ni več. Z odprtim koncem uprizoritev pušča odprto vprašanje: je mogoče iti še kako drugače naprej ali pa ostanemo v neskončni možnosti želja, ki bodo na koncu vedno zvedene na realni nič.

Dalje je odtavala Tjaša.

KUD LJUDi, ki so že v samem idejnem principu oponenti vsega, kar diši po mainstreamu – naj bo to razumevanje umetnosti, interaktivnosti, elitizma ali urbanizacije – so nekaj dni pred božično nočjo v Križevniški cerkvi začeli s serijo alternativnih polnočnic. Veliki finale je sledil na prazniku avtentičen datum in čas, naša participacija pa se je zgodila v sredo, 21. decembra, kar pomeni, da smo doživeli verzijo, podnaslovljeno s »pred-pred-predpolnočnica«.

Koncept 1. tradicionalne Ne-tradicionalne polnočnice ni enoznačen in se v svoji nameri izmika temu, da bi učinkoval kot zgolj gesta kakršnega koli kontriranja samega po sebi oziroma krščanski dogmatiki kot taki. Dogodek se namreč še vedno nagiba k iskanju skupnosti, rituala, kolektivnega vzdušja in nalezljivega impulza slediti množici, le da pri tem izvrši izgon kakršnih koli konkretnosti – s tem pa tudi duhovnih avtoritet. Tu ni več boga, apostolov, spovednic ali molitev, še vedno pa ostaja procedura udeležbe, ki se »navdihuje« pri krščanstvu, a le zato, da ga lahko v isti sapi spreobrne; ne zlorabi, ampak prej izkoristi v imenu umetnosti, mu postavi cinično zrcalo in prilepi nove, recimo temu bolj new-age pristope.  

Prav zato je dogodek umeščen v tako avtentičen prostor, kot je Križevniška cerkev, ki sicer velja za eno izmed redkih slovenskih cerkva, ki so odprte za nereligiozne vsebine. Ne-tradicionalna polnočnica torej je alternativa originalni, a ta upor ni radikalen, še manj svetoskrunski ali, bognedaj, sovražen. Prisostvujemo situaciji, ki se še vedno večinsko napaja z vsebinami – četudi to pot parodiranimi – še bolj pa z bogato atmosfero, ki jo cerkveni ambient nudi. Ko namreč ležemo na tla in zremo v »sakralni« strop in vitraže, to ni le gola funkcija znotraj danega koncepta, je tudi neki kolektivni obrat v počenjanju nečesa prepovedanega, uporniškega, nečesa, kar religiozni infrastrukturi ne pritiče. Sproži se nespodobni obrat perspektive pogleda in doživljanja. Od tod tudi specifika lokacije izvedbe, ki individualni izkušnji naloži dodano vrednost, saj, kakorkoli, v prvi vrsti še vedno pripada cerkvi in njeni izvorni, »ready made« kontekstualizaciji.

Ležeči obiskovalci, sklenjeni v krog, ki z glavo navznoter stremijo k enosti, k jedru, z nogami navzven, pa se njihova telesa pršijo v raznolike smernice sveta, tako s telesi izrišejo predimenzionirano avreolo, ki je od vseh, a od nikogar v celoti. Cerkev, simbolično transformirana v večpomenski kitov trebuh (zakristija pa v kitovo rit), in izvajalci, tokrat le iniciatorji določenih prizorov in ne njihovi voditelji, se želijo pretopiti v prostor enotnosti, enakovrednosti in konsenzualnosti. V tokratni alter-polnočnici ni višje instance, gurujev in presvetljenih pojavnosti, še vedno pa v opoju kadila zaužijemo hostijo, no, košček čokolade (po izbiri bele ali črne – še malo referenc na Matrico pa to), srknemo »posvečeno« medico, prisluhnemo zatikajočemu nagovoru s prižnice, prav tako se pričakujejo »obvezni prostovoljni prispevki« in priporoča čim višja neobremenjenost, saj naj bi se pri vstopu znebili vseh materialnih vsebin, ki jih ob obisku posedujemo.

Kontemplativno igro senc oziroma senčnega gledališča, ki iščejo vzvode do mitološkega med-sveta, kmalu pretrga »vdor realnega«, začne se pospešeno in vzajemno trganje spon, ki naj bi vodilo v podivjana telesa, kolektivni razvrat in prostodušnost (no, iniciatorjem vseeno nihče ni sledil do golote) in se že skoraj obregnilo ob šamansko psihotičnost. Seansa v samem jedru cerkve, ki je v precej veliki meri odvisna od počutja, aktivnosti in soudeležbe obiskovalcev, se prelomi s fizičnim sestopom iz nje in zamenjavo prostora – iz cerkvene ladje se premaknemo na notranje dvorišče Križevniške cerkve. Tam nas, v nekakšni primordialni maniri pričaka ogenj, kot plemenski epicenter druženja, v katerega v verižni dinamiki letijo vse neznosnosti, tegobe in frustracije sodobnega človeka, a tudi želje, obeti in hrepenenja. Ti se, kako da ne, najbolje pokažejo v glasno izrečenih prostih asociacijah obiskovalcev.

Se pa 1. tradicionalne Ne-tradicionalne polnočnice kljub vsemu držijo strukturni zavoji in nezaželeno zaviranje dinamike. Projekt zaznamuje precejšnja raznolikost izraznih sredstev in vse prej kot enostavno komuniciranje z obiskovalci, ki so precej več kot le opazovalci z nekaj aktivne soudeležbe, predstavljajo namreč sam izvor kemije celostnega dogodka. Njihova vloga je nepogrešljiva in nenadomestljiva, zato se zdi, da bi bilo potrebno nekaj več proučevanja in raziskave za tak princip projekta.

Kopico neznancev – ki se bolj ali manj naključno srečajo in za dobro uro pobegnejo od sprevržene božično potrošniške družbe, da bi za trenutek postali eno ali morda celo tisti »blagoslovljeni nič« – speljati v ekstazo pristne skupnosti, skromnosti in prerojene duhovnosti, ni mačji kašelj. Takim razmeroma visokim ciljem, naj bodo še tako podmazani z ironijo, namreč kaj hitro preti kontra učinek, ki lahko naenkrat zdrsne, če že ne ravno v neljubo banalnost, pa vsaj v razočarano lahkotnost naivnega.

Civilizirana evropska družba je gorate predele svojih domovin ignorirala ali pa se jih je celo bala, vse dokler vanje niso začeli hoditi pesniki in športniki. Narava je lahko lepa in estetska in sublimna, toda v skupno zavest vstopi šele, ko jo poslikamo, pofilmamo, ko se v njej na inovativne načine razgibavamo in ko v njej postavimo dokumentarno-umetniške festivale.

Za primer tega procesa bi lahko označili tudi 10. festival filmov o športu in naravi - BOFF, ki se danes odpira v Bovcu. Ugnezden sredi bržkone najbolj ikonične alpske topografije v Sloveniji, se bo festival loteval akcijsko-gorniških tem pa tudi drugih športov, umeščenih v bolj ali manj ekstremna naravna prizorišča.

Andrej Dekleva, sodelavec BOFF-a, nam je povedal, kako so organizatorji poskušali zliti dokumentarno in umetniško komponento filma o naravi:

* Izjava

Prav toliko kot filmski reprezentaciji športa in narave pa se bo BOFF posvečal tudi resničnemu športu v resnični naravi. Tako Andrej Dekleva orisuje športne aktivnosti, ki bodo spremljale kulturni program BOFF-a, obenem pa opiše posebnosti letošnjega festivala:

* Izjava

Ob petih popoldne pa se bo v prostorih Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti otvoril Center za poezijo Tomaža Šalamuna. Na slovesni otvoritvi bodo nastopili igralka Maja Gal Štromar, pianist Andrej Marinčič in vokalistka Jasna Žitnik. Svojo podporo bo izrazil tudi minister za kulturo Anton Peršak, kot častni pokrovitelj dogodka pa bo govoril predsednik republike Borut Pahor.

Zamisel za snovanje centra je nastala, potem ko je soproga pokojnega Šalamuna Metka Krašovec v javno uporabo zaupala njegovo knjižno zbirko. Nekaj več o Šalamunovi zbirki in centru samem nam je povedal direktor JSKD-ja, magister Igor Teršar.

* Izjava

Namen centra je povezati institucionalne kulturne ustanove, samostojne kulturnike in mlade umetnike, ki želijo vstopiti v sfero slovenske lirike. Govorca smo zato povprašali tudi, kakšne možnosti center sploh odpira mladim.

* Izjava

Podporo centru je izkazalo tudi Ministrstvo za kulturo, ki je za opremo namenilo kar 10.000 evrov. V centru si obetajo tudi del javnih sredstev, a bodo točne podatke izvedeli šele ob uskladitvi finančnega načrta z ministrstvom.

Arhiv Šalamunove zbirke bo za javnost odprt vsak dan od osmih zjutraj do štirih popoldne.

V nedeljo je slovenski pisateljski svet pretresla novica, da je v 87. letu starosti umrl  pisatelj, dramatik, scenarist in akademik Saša Vuga. Vuga velja za enega največjih mojstrov sodobne slovenske pripovedne proze, o čemer priča že njegov obsežen ustvarjalni opus 26-ih del.

Kulturne novice sta za vas pripravila Aljaž Glaser in Benjamin Zajc.

Kot vsako leto smo pred dnevi poleg najpomembnejšega rojstva v zgodovini krščanskih civilizacij, nesnažnega, a čudežnega poroda pod luknjasto streho male štale, obeležili tudi enega v seriji dni domovinskega čaščenja, Dan samostojnosti in enotnosti. Tudi naša očetnjava Republika Slovenija je bila porojena iz sicer nekoliko manj prijazne jugoslovanske štale, pa se nam je vendarle ratalo izognit metku resnične jebe, tako da smo tedaj enotni kot nikdar suvereno zakorakali pot samostojnosti in neodvisnosti ter izpolnili tisočleten narodov sen o lastni državi in tako dalje. Nekako tako gre ta slovesna slovenska patriotska retorika.

Seveda pa ne gre brez fenomena državne proslave. Te so nasploh praviloma kot predestinirano polne malih nelagodij oziroma jim bistveno manjka oni katarzični moment, kakršen naj bi bil imanenten slovesnostim podobnih razsežnosti. Ponavadi so na moč dolgočasne, izpraznjeno patetične, kriplasto antispektakularne. Če jim kdaj pa kdaj rata kak soliden koncept, zašteka v interprodukcijski komunikaciji in še isti večer se je treba kregat o cenzuri umetniške svobode. Če so proslave odraz vobčega stanja v naši šestindvajsetletni republiki, potem jim je treba priznati, da so v svojem mimezisu malone mojstrske.

In tudi tokrat je proslava ostala zvesta paradigmi. Slavnostni govornik gospod predsednik Državnega sveta je pozdravil gospoda predsednika republike, prvega predsednika republike, nekdanjega predsednika republike, predsednika Državnega zbora, predsednika vlade in ostale ekselence, ministrice in ministre, poslanke in poslance, svetnice in svetnike ter nenazadnje državljane in državljanke. Potem standardne bodrilne besede o prehojeni poti, domačinskem ponosu, najvišjih vrednotah, 57. številki Nove revije in slavljenki ustavi, ki letos beleži petindvajset let. Človek si težko predstavlja, kako je v kozmosu državniških entitet Slovenija zmogla celo leto obstajati brez sprejete ustave.

Preostal program je povezovala nesrečna mlada igralka z dvema nesrečnima mladima kolegoma, katerih funkcija je bila bolj ali manj recitiranje verzov v črki in duhu 19. stoletja, Slovenija, Slovenci, knežji kamen, dolgo potovanje, zedinjenost, gore, ravnice, morje, galebi, neznosna srečnost patriotizma, kot da smo na vrhuncu pomladi narodov leta oseminštirideset, osemnajsto oseminštirideset. Res, kako lahko ta tipična slavljenjska poza izmaliči tudi Kosovela, ko leta 2016 ponosno deklamira in reklamira evropskega človeka bodočnosti.

Glavnina kulturnega programa je bila glasbena oziroma glasbeno vokalna, za kar je s skladatelji, aranžerji in solisti poskrbel orkester SNG Opera in balet Ljubljana. Slednji je s sicer solidno izvedbo vendarle operetno maličil sublimno melanholične ljudske pesmi, predvsem Zrelo je žito in Kaj ti je deklica, vrhunec pa je dosegel z delom dela Milka Lazarja, ki je v orkestralno in zborovsko formo poskušal zaobjeti – Ustavo Republike Slovenije. In v tem je groteskni vršiček pričujoče proslave. Pa ga niti ni treba interpretirati, dovolj je kolikor toliko verna poustvaritev.

»In kaj nam pravi prvi člen ustaaaveee?« zadoni solo bas. Zbor mu ne ostane dolžan: »Slovenija je demokratična republika. Demokratična republika.« Tako je. »In kaj nam pravi drugi člen ustaaveee?« »Slovenija je pravna in socialna država. Pravna in socialna, pravna in socialna država.« In tako dalje po izbranih členih. »In kaj nam pravi devetintrideseti člen ustave?«»Zagotovljena je svoboda izražanja misli, javnega nastopanja, tiska,…« Itn. itd.

Pri čemer muzika dramatično, v suspenzu, nedomačno nabija v disonancah in nevrotično konstantnem pulzu, kot da odšteva proti katastrofi ali kot iz kakšnega trilerja oziroma grozljivke na tistem vrhuncu, ko nekdo nekoga lovi in samo v vročici čakamo, kdaj bo bombastično zakosila smrt. Kar je seveda v nasprotju tako s slovesnostjo rojstnega dne kot samim pravnim besedilom, v katerem so členi državljanskih pravic in temelji ostale podustavne zakonodaje navedeni eliptično in brez okraskov. In nisem niti omenil na zadnji steni predvajanih videov, denimo športnih biserov s Planice, jadranja in helikopterskih posnetkov triglava, na katerih ljudstvo z baklami izgleda, kot da hoče gonjeno od omenjene muzike zažgati Aljažev stolp.

Je pa možno ravno zaradi stvarnega neujemanja dotične glasbe s tako imenovanim duhom ustave toisto glasbo ovrednotiti tudi pozitivno in zato še bolj stvarno odklonilno. Rekel bi, da ujame shizofreno stanje dandanašnje slovenske ustavnosti. Namreč, ustavni strokovnjaki, bivši ustavni sodniki, politiki in tako ali drugače v državne sisteme vpeti funkcionarji, vsi v en glas trobijo, kako da je ta ustava najbitnejši dokument države, da naj nam bo vodilo, da jo je treba spoštovati, da moramo biti ponosni nanjo, da ne smemo nergati nad odločbami ustavnih sodnikov in tako dalje, da je skratka to tisti temeljni dokument, na katerem bazira država in red pravičnosti v njej. Kar je seveda res, nenazadnje je to prisotno v sami definiciji ustave, ne le te konkretne, temveč katerekoli ustave.

A v sami praksi pravnega reda, življenju iz dneva v dan, dejanski apliciranosti ustavnih kategorij na realpolitični organizem ali državljansko realnost se vsa čaščenja ustave in vsi pozivi na ponos nanjo in vso čuvanje njenih nedotakljivih izrekov zdijo kratko malo absurdna. Oziroma v najboljšem primeru razkrivajo recimo temu univerzalno praktično lastnost prava, ki je optimalna za mogotce, tolažilna za one vmes ter penalna za tiste brez ničesar. Ni čudno, da se je moč ustave v zadnjih letih najbolj pokazala na Janševi časti. Kar je dobro za vrhnjega, je dobro za vse.

Ustava torej bolj kot kaj drugega deluje de jure, de facto pa zmore obvarovati zgolj najmočnejše člene. Zaljubljenci oziroma verniki v ustavo se vedejo kot vobči verniki treh velikih knjižnih religij: kar piše, je resnično. Kar bomo zapisali, se bo udejanjilo. Kako neki je kljub Kardeljevi ustavni briljanci propadla Jugoslavija. Kolikor vem, je po srbski ustavi Kosovo neodtujljivo srbsko. Zagotovili smo pitno vodo. Mogoče zapišemo še, da je tudi morska voda celotnega Piranskega zaliva naša, pa zajebemo Hrvate. Vsa veličina slovenske ustave, in res ji ne manjka egalitarnih, emancipatornih, državljanskih biserov na edini pravi absolutni strani ljudstva, pa je tako ali tako malone pljunjena, posiljena s famoznim zlatim fiskalnim pravilom. Ki mu lahko samo želimo čimprejšnjo kosovsko usodo.

Tukaj se lahko poslovimo s poslanico. Naj ima država ustavno možnost, da v imenu najlepših členov ustave, vladavine ljudstva, v imenu demokratičnosti, prava in sociale, v imenu svobode, enakosti in človekovih pravic ter prepovedi mučenja, da lahko in tudi mora finančno bankrotirati, če je treba. Da se mora za dobrobit državljanov zapufat onstran kakršnekoli zlatožilne fiskalne vzdržnosti. Da se de facto spomni, kaj nam pravijo prvi, drugi, tretji itd. členi ustave, tudi če zaradi tega propade. Ker svoje ustave sicer ni vredna. Pa srjčnga pa zdrauga.

Današnji dan mineva v znamenju 227. obletnice prve uprizoritve Županove Micke. Slovensko komedijo, ki je v bistvu priredba avstrijske drame Poljski mlin, je Linhart na današnji dan leta 1789 postavil na oder Stanovskega gledališča in tako poskrbel za prvo uprizoritev v slovenskem jeziku.

Tej obletnici na čast bo Rozinteater uprizoril novo epizodo Velikega porodnega odmaševanja. Dogodek se bo zgodil v dvorani Kulturnega doma Franceta Prešerna v Ljubljani. Odmaševanje bo tematiziralo odgovor vlade na pobudo, da bi v Ljubljani postavili spomenik Antonu Tomažu Linhartu. Spraševali pa se bodo tudi, zakaj smo Slovenci tako nori, da od te države sploh še kaj pričakujemo. Glavni pobudnik projekta Andrej Rozman Roza nam je zaupal, kaj lahko pričakujemo od njegovega odmaševanja.

*Izjava

Ekipa želi ustvariti tudi kvazi televizijski program TV Micka, s katerim želijo nekoč prepričati državnike, da potrebujemo Linhartov spomenik. Hkrati pa upajo, da bo tak program dosegel odgovorno obnašanje naših politikov. Roza poudarja, da je ta del projekta še v povojih in da je njegova realizacija zaenkrat še bolj stvar naivnosti. Povedal nam je tudi, kaj je po njegovo narobe v razvoju slovenske kulture.

*Izjava

Roza dodaja, da je slovenski kulturni prostor popolnoma zanemaril otroški filmski program in da ima veliko željo, da bi se to v prihodnje spremenilo.

V Cirkulaciji 2 pa se bosta zvečer eden za drugim odvila dva dokaj različna si projekta. Boštjan Čadež bo predstavil svoj računalniški projekt, skozi katerega raziskuje modernistične kompozicije in tako ustvarja abstraktne vzorce, ki so plod preprostih algoritmov. S tem v slovenskem prostoru odpira novo, mnogim še nepoznano sodobno sfero umetnosti.

Drugi projekt je naslovljen Autobiographical animal, katerega avtorica je umetniška skupina DivinaMimesis. Ta performativni projekt obljublja razstavitev otrokove zavesti v pokrajino in njegovo soočenje z avtomatizmi in brutalno vseprisotnostjo smisla.

Namen njihovega projekta je izpostaviti gledalca njegovi težnji po beleženju. Kaj ekipa s tem sploh misli, smo povprašali člana DivinaMimesis Jana Krmelja.

*Izjava

Ministrstvi za kulturo Slovenije in Češke pa sta končno uspeli doseči, da se bodo izbrana arhitekturna dela Jožeta Plečnika potegovala za vpis na seznam kulturne dediščine Unesco. Med izbrana dela sodijo Narodna in univerzitetna knjižnica, Žale, cerkev v Šiški, Emonska cesta, regulirana struga Ljubljanice in praška cerkev Srca Jezusovega.

Sodelovanje Slovenije in Češke sicer poteka že od leta 2011, a so do skupne točke uspeli priti šele letos. O počasnosti tega postopka govori že dejstvo, da so na Ministrstvu za kulturo svojo delovno ekipo izbrali šele dve leti po začetku sodelovanja. Ali se bodo Plečnikova dela vpisala na seznam, bomo lahko izvedeli v letu 2018.

O tem smo želeli povprašati ljudi zaposlene v Plečnikovi hiši ali pa na Ministrstvu za kulturo, a odziva nismo dobili, zato za konec poslušajmo, kaj je o našem radiu povedal Andrej Rozman Roza.

*Izjava

Čist alternativne kulturne novice je za vas pripravil Benjamin Zajc.

Oddaja o lučki. Novoletni.

Norci so norci, ker niso normalni, normalnost pa je normalnost, ker je normalnost. Tako nekako bi lahko strnili večino spontanih utemeljitev o razliki med normalnostjo in norostjo, ki pronicajo, se reproducirajo in recipročno učinkujejo tudi v kliničnih opredelitvah in skozi njih. A prehitri bi bili, če bi zreducirali tovrsten način distinkcije zgolj na moraliziranje. Saj ne da dotične opredelitve v zadnji instanci ne temeljijo na moralnemu zakonu, vendar bi bila analitična ost preveč topa, ako bi to bil razlog, da je ne vzamemo zares. Tako na primeru paranoika postopa tudi Eric Santner v knjigi Moja lastna zasebna Nemčija. Napram kliničnim obravnavam primera paranoje skuša avtor misliti strukturne mehanizme moderne, ki postanejo razvidni na dotičnem primeru. Vsak družbeni zakon je namreč utemeljen na tavtologiji, njegova stava je ravno performativno učinkovanje, s čimer zakriva konstitutivnost nasilja na katerem temelji. Z moderno ta nesimbolizabilni element priplava na površje, sama konstitutivna izjema pravila zakona postane permanentna, Schreberjeva paranoja pa je rezultat prevelike bližine tovrstnemu splošnemu stanju, značilnega za moderno. A pojdimo po vrsti, kdo sploh je Daniel Schreber?

Schreber je bil predsednik senata saškega višjega deželnega sodišča, ki doživi tri napade paranoje, po katerih je klinično hospitaliziran. Po drugi bolezni objavi Spomine, kjer opisuje preganjalne blodnje, ta pa je podlaga na kateri Freud razvije teorijo paranoje. Schreber v blodnji opisuje, da je red sveta – kot mu to govorijo božji žarki – zaradi poskusa umora duše vržen iz tira. Po Schreberjevi verziji je Bog svet sicer ustvaril, a ni omnipotenten kot recimo v krščanstvu. Bog živečega sveta ljudi namreč ne razume, komunicira lahko le s trupli; sedaj, ko je red sveta podrt, pa se je prisiljen ukvarjati s človeškimi zadevami, četudi je to zanj destruktivno. Božji žarki Schreberju govorijo, ga žalijo, Bog pa od njega zahteva nenehno uživanje in razmišljanje oziroma govorjenje. Prav tako ga skuša spremeniti v žensko zato, da bi zaradi prihajajočega ali že realiziranega konca sveta, ponovno naselil svet z ljudmi. A v Schreberjevi sistematizirani blodnji se zares zaplete, ko omenjene okoliščine izkoristi duša njegovega zdravnika Flechsiga. Ta skuša proces njegovega »skopljenja« izrabiti za to, da ga spolno izkoristi. Kasneje pa se izkaže, da je za to zaroto vedel tudi Bog, ki tako kot zdravnik nastopa razcepljen.

Schreberjeva centralna figura njegovega zdravnika Santnerju predstavlja simptom prevelike bližine z zakonom. V kolikor so simbolni mandati vnazaj esencializirane performativne prakse, v središču katerih je nezavedna gniloba, izkušnja moderne priča o njenemu pronicanju v zavest. Posledica tega je tudi diskurz o dekadenci, značilnega za pozno 19. stoletje, na primeru Schreberja pa s tem v mislih osvetlimo dejstvo, da je njegova druga bolezen nastopila približno mesec dni po imenovanju za predsednika senata sodišča. To za Santerja priča o strukturnih težavah prevzemanja simbolnega mandata, z referenco na Bourdieujev habitus pa v refleksijo o produciranju in reproduciranju performativnih praksah vključi telo, na katerega se omenjene prakse vpišejo in ki v Schreberjevih preganjavicah igra ključno vlogo.

Pri intepretiranju Schreberjeve paranoje zaradi zgodovinskih odmevov v literaturi o paranoji pa vendarle ne gre mimo Freuda. A tako kot moderna, je tudi psihoanaliza v času Freudovega pisanja o Schreberjevi paranoji doživljala krizo, kar je še posebnega pomena za institucijo, ki temelji na performativnih učinkih izrekanja. Kasneje, istega leta, kot je bil objavljen tekst, se je namreč pripetil razhod Freuda z Adlerjem, dve leti kasneje pa še z Jungom. Če beremo Freudov tekst s tem v mislih lahko razberemo prisotnost simptomov samega Freuda v dotičnem tekstu in s Freudom nastopimo zoper nekatere Freudove teze.

Na ta način Santner vpelje Foucaulta, s katerim nastopa zoper Freudove teze o represiji v tekstu o Schreberju. Foucaltova [fukojeva] disciplinska oblast namreč ne deluje zgolj represivno, temveč v prvi vrsti spodbujevalno. Ta je še posebej prisotna v institucijah kot je psihiatrija, s čimer lahko beremo Schreberjeve omembe psihiatričnega okolja kot reprodukcijo njegove paranoje. Znotraj vznika ekspertne vednosti se je lahko Schreber vzpostavil le kot klinični primer objekta opisovanja in analiziranja v kliničnem oziroma panoptizirajočemu pogledu. Prisotnost te iste oblasti pa je bil Schreber deležen že pred vstopom v psihiatrijo.

Druga nevralgična točka disciplinske oblasti je namreč teorija vzgoje njegovega očeta Moritza Schreberja. Da pedagogika Shreberjevega očeta kriči po branju skozi Foucaultovo disciplinsko oblasti, gre zaslediti že iz naslovov njegovih del, kot je »Kalipedija ali vzgoja k lepoti z naravnim in enakomernim spodbujanjem normalne telesne gradnje« ali »Škodljive telesne drže in navade otroka«. Tisto, kar Schreber izkusi kot pogoje v nasprotju z redom sveta, ko Bog, ki se ukvarja le s trupli, pride v stik z ljudmi, je za Santnerja posledica za moderno značilne oblasti, ki začne investirati v življenje.

Disciplinske oblasti tako pripomorejo h krizi simbolnega zakona. Točneje, prispevajo k ozaveščanju, da simbolni mandat temelji zgolj na performativnih praksah, s čimer pa pronica tudi travmatični element, inherenten vsaki simbolni identiteti. Posledica tega je kolaps ločitve med nadčutnim in čutnim, četudi je bila ločnica med njima od vsega pričetka v narekovajih rečeno iluzorna.

Zgovorne prvine v Schreberjevih blodnjah so tudi žalitve spodnjega Boga. Žalitev je namreč inverzni korelat prevzema simbolnega mandata, saj obe opozarjata na upoštevanje meje pripisane socialne esence. Med njimi je za Santnerja najpomembnejša žaljivka Luder, kar pomeni tako izgubljeno in patetično figuro kot premetenega zmikavta; tako kurbo, cipo kot gnilo in mrtvo meso živali oziroma mrhovino, uporabljeno kot vaba pri lovu. Slednje je v Schreberjevih preganjalnih blodnjah še posebej pomenljivo, saj je asociativno povezano z njegovim strahom, da bo njegovo poženščeno telo predano za spolno zlorabo, ter njegovih bojazni, da bo prepuščen gnitju. Gnitje povezuje predvsem z boleznimi kot je kuga in sifilis, ki so bili v času njegovih sodobnikov pripisani domnevno nomadno naravnanim Judom. A bolj kot na zgovornost esencializiranih identitet žaljivka Luder priča o formalno strukturnem prizorišču, na katerem se te identitete šele vzpostavijo. Priča o izvržku, asimetričnemu simbolni identiteti; je dimenzija gona, ki deluje kot motor ponavljanja performativnih praks, četudi to ne pomeni, da prisotnost figure juda in feminizacija pri Schreberju ni posledica tega, da se je ugleden heteroseksualni zahodnjak 19. stoletja moral definirati skozi negacijo juda in ženske. Bistveno je, kakšen način premestitve zadobi sama ta formalna struktura z moderno oziroma kako heteronomni ostanek performativnih praks, ki vzpostavijo subjekta, učinkuje v obdobju, ki si za ideal ustvari avtonomnega posameznika.

Kljub temu, da je Schreberjeva paranoja simptom moderne, ki je med drugim proizvedla fašizem, pa vendarle ne gre zanemariti njegovo postopanje, ki subvertira omenjene predispozicije moderne. Schreber namreč moderni pokaže sredinca s tem, da prične igrati njeno lastno igro. Neusmiljenim mehanskim ponavljanjem glasov, ki od njega zahtevajo nenehno miselno aktivnost, se zoperstavi dadaistično: s tem, da prične ponavljati te glasove, vse dokler ne izgubijo funkcije prisile, da govori. Schreberjeva genialnost se izkaže v prevzemanju taistega postopka, ki je bil v veliki meri odgovoren za njegove preganjalne blodnje in ga privleče do skrajnosti. To pa mu omogoči demokratično gesto objave Spominov in javne artikulacije njegovega položaja. Lucidnost objave v Schreberjevem primeru ni le v slednjemu, niti toliko v uspešnem pravnem boju za zamejitev policijskih pristojnosti psihiatrije, da odvzame svobodo gibanja – ki jo je mimogrede, uspel pridobiti na sodišču kjer je bil predsednik senata pred boleznijo. Lucidnost njegovih Spominov je predvsem v tem, da ne zaide v fetišiziranje, saj ne skuša pokrpati travmatične luknje v poskusu sistematičnega prikaza njegovih blodenj, temveč te luknje pusti artikulirane v zapisu.

Poleg teoretsko sistematičnega prikaza, s čimer je primer Schreberja interpretiran kot simptom moderne, je subverzivnost Schreberja bistven poudarek Santnerjevega dela. Knjiga je zato priporočljiva v branje vsem, ki jih zanima paranoja Schrebra, kot tudi tistim, ki skušajo misliti ustroj subjektivnosti, ki nas determinira še danes.

O Schreberju je pisal Tit Starc.