Kdo je piarovec? Poglejmo, kaj o tem pravi SSKJ. No, ta nam ne pove ničesar. Na večjo darežljivost pa zato naletimo v Slovarju novejšega besedja slovenskega jezika. Definicijo, ki ga pod geslom »piarovec« najdemo tam, se glasi:

»kdor je zadolžen za stike z javnostmi; piar(2): glavni piarovec; vladni piarovci; Vloga piarovca v tej dvosmerni komunikaciji je tudi v tem, da novinarje prepriča o pravilnosti in koristnosti neke odločitve, naloge ali postopka.«

Zakaj vam to govorimo? Ker so današnje kulturne novice en sam piar. Ker je njihova vsebina en sam velik kliše, za katerega je v večji meri odgovorna lenoba pisca novic. No, ampak pojdimo k vsebini. Kar smo danes uspeli obdelati, je Festival Burja – obalni festival urbane kulture, ki se ga boste lahko v času od 27. junija pa do 1. julija udeležili v prostorih koprskega mladinskega centra in v centru mesta. Slednjega organizirata Zavod Fontico ter Center mladih Koper, na njem pa se bodo zvrstili glasbeni dogodki, okrogla miza, gledališka predstava in tako dalje.

Na tej točki si predstavljajte, da ste piarovci. Kaj je prvo, kar povprašate, če kot vsak piarovec delujete po liniji najmanjšega odpora? Seveda naslednje: »Bi mi lahko povedali nekaj o festivalu na splošno? Kaj je njegov namen?« In oseba na drugi strani telefona, v tem primeru direktor zavoda Fontico Andraž Hribovšek, to seveda tudi stori.

Izjava

Naslednje kar naredi piarovec, pa če je član RKHV ali ne, je, da nekaj malega povpraša o programu. »Bi mi lahko nekaj malega povedali o programu festivala? Izpostavili kakšen poseben detajl? Kaj pomeni sintagma 'manj zastopane'?« In oseba z druge strani slušalke seveda stori točno to.

Izjava

Piarovec z RKHV pred klicem za izjavo vedno prebere zgolj piar. Obsojen je na nepravičen položaj sekundarnega piarovca. V piarovskem besedilu prebere, da bo v okviru festivala prišlo do »kritične opredelitve« urbane kulture na Obali. In na kaj se kritična opredelitev nanaša?

Izjava

Potem ko je izčrpal vse, kar je napisano v izvornem piaru posredovanem piarovskim medijem sekundarne narave, piarovca zadane občutek slabe vesti. Navsezadnje bo moral le postaviti vprašanje, odgovor na katerega ni napisan že v sporočilu za medije. Postavi veleumno vprašanje: »Zapazil sem, da velik del programa predstavljajo izvajalci, ki v centru Slovenije ne spadajo med manj zastopane? Kakšen je položaj urbane kulture Obale v razmerju do preostanka Slovenije?«

Izjava

Na tej točki je piarovec brezsramno izčrpal vso svojo lenobo. Zadovoljen je sam s sabo in napisan dolgčas pošlje v pregled svojemu uredniku. Ker tudi ta pooseblja grozljiv dvojec lenobe in apatije, je v večini primerov tudi ta zadovoljen z napisanim dolgčasom. – "No, nisem zadovoljen, to ni res, preveč dolgočasno, da bi bil."– Predlaga, da se novice pošlje v lekturo, in s tem oznani zaključek delovnega procesa piarovca.

Janko Rožič je arhitekt, predavatelj na mariborski Fakulteti za gradbeništvo, bil je vodja kulturnega programa v Hostlu Celica, ki ga je skupaj z mnogimi ostalimi arhitekti in umetniki snoval tudi sam. Svoj prvi arhitekturni biro je kmalu po njeni zasedbi vzpostavil na Metelkovi.

Z njim smo spregovorili o naslednjih temah: principi predmodernega stavbarstva, odnos modernosti napram predmodernosti, o načelu arhe in pa o prostosti prostora. 

Pa je minila, šesta sezona famozne, najfamoznejše serije naših dni, kar je dobro, ni pa dobro, da ni zadnja. Bržčas najbombastičnejša televizijska stvaritev doslej, pričakovana, promovirana, diskutirana, secirana, onanirana bolj od vseh producentskih mokrih sanj. Kako ne bi normalen človek že zaradi samega hajpa popizdil, pa Lannisterji, pa Starki, pa prihajajoča zima, bitke, kri, fuk, fantazijski srednji vek, najtežje čakan suspenz, kdo bo komu odtrgal jajca, zdrobil glavo ali iz visokonoseče neveste izrezal embrio. In smo dočakali, vse in še več, in še več od še več se obeta v naslednji sezoni čez kakšno leto. Kaj takega.

Da vsaj malce zares probamo premisliti pravkar minul iztek, pri čemer bomo za hip pogoltnili odpor oz. kar odurje ob tem veličastnem šopanju popkulture. Ob šesti sezoni HBO-jeve Igre prestolov namreč zaveje nekaj, kar se je slutilo ali raje vedelo že zadnjih nekaj let. Nekaj podobnega nas je npr. dokončno razsvetlilo tudi ob drugi sezoni Pravega detektiva iste produkcijske hiše. Veriga je tako močna, kot je močan njen najšibkejši člen, in v pričujočem paketu desetih delov naše Igre osupljivo, malone vulgarno spoznavamo, kako plitva, prazna in nasploh zanič je tako mitologija kot sama drama serije.

Ne da bi pretirano obnavljal pripoved in izvedbo, a slednji ne sestojita iz drugega kot razvlečenega čvekanja in čakanja na ne vem kaj, ponavljanja, recikliranja že videnega v isti seriji, četudi je sama zgodbovna podlaga tako ali tako nič kaj ekstra sfantazirana reciklaža. Targeryenka fura svoj razsvetljenski absolutizem, Lannisterski incest je čedalje frigidnejši, mali Stark psihedelično gobira pod zasneženim drevesom. Četudi sezona ni ne vem kako dolga, imaš občutek, kot da ne vedo kam z minutažo, češ fuknimo en brezvezen dialog semle in eno jalovo klanje tja. Malo se ti zakolca po sicer ne manj bednih, zato pa neskončno nepretencioznejših limonadah z ne vem koliko urami v sezoni. Efektivnejše bi bilo, če bi nekdo v offu preprosto prebral nepredolge prigode in nam pred klimaksom prihranil teh nekaj ur.

In tako se mukoma prebijemo do zadnjih dveh delov, kjer se vse razčefukne, zažge, razdeviči, posili, razčetveri v vsej možni epskosti in brutalnosti. In na koncu v tej prvorazredni zabavi spoznaš, kaj je tisto najvrednejše na njej. No, ne toliko spoznaš, kot se polzaveš v nekakšni dronski animaličnosti, infantilnem hehljanju, kako da so zmaji kul. Ključna beseda je infantilnost, nereflektirana infantilnost, ki se nasaja na predpostavljeno sublimnost, češ uau, ti zmaji so čisto prehudi, lahko bi jih gledal v nedogled požigat te ladje. Šit, kakšna bitka, kri, naturalistična kamera, pri čemer je seveda jasno, kako se Jonu Snowu kljub blatu in krvi ne bo skrivil niti las, še crknit ne zna. Hudo, kot da si tam, blato, krutost, smrt. Neprestano bi gledal to zdrizasto teptanje trupel. A neprestano lahko gledaš tudi zvezde, nevihto, morje, ogenj.

Pa dobro, ljudem je všeč, kritiki so navdušeni, najpomembnejši mediji v državi jo umeščajo celo pod najboljše vseh časov, nek nemanič RŠ-ovec pa si ne more pomagat in mora skladno s svojo kvazialter DNK nekaj pljuvat brez veze in brez haska. Jebat ga, mora. Ne le, ker ima poln kurac totalitarne piarizacije, skoz katero v franšizo okiten nič postane vse. Gnoj je zlato in zlato je gnoj. Niti ne zaradi zavedanja, kako tekom vseh teh izsranih serij polzijo leta in leta. Še zaradi adornovskega odpora proti kapitalističnem duhovnem slaboumljenju ne. Ni vsak pljunek v ksiht populistične kulture revolucionarna kaplja.

Mnogo bolj preprosto je, posebej ker je tole zgolj skromen in kratek recenzentski termin. In kurcanje na tem mestu izhaja predvsem iz akutne in manifestne slabosti umetniškega dela, ki se je po brezličnosti svoje zadnje izvedbe dokončno razodelo kot obrtniška masturbacija nikamor. Kar je seveda tudi za prevratništvo izjemna novica, če je paradni konj kreativnosti v vladajoči ideologiji tako nemarno dremav. Mogoče je pa trojanski?

Tragično turistično usodo Dubrovniške republike je objokoval Matjaž.

Danes se je v Slovenski kinoteki odvila tiskovna konferenca slovenskih strokovnih filmskih združenj, v odgovor na dogajanje na Slovenskem filmskem centru, o katerem smo poročali že v petek. Spomnimo, da vlada še ni potrdila ponovne izvolitve direktorja SFC, Jožka Rutarja. V preteklem tednu pa je z ministrstva za kulturo prišlo v objavo na RTV Slovenija tudi delno poročilo, ki ga obtožuje nelegalnega razdeljevanja sredstev, ki so bila sicer višja od predloga mnenjske komisije, vendar nižja od dejanskih potrebnih stroškov za produkcijo filmov. Filmi v Sloveniji se zadnje čase zaradi manka sredstev pogosto opirajo na sodelovanje z drugimi državami v koprodukcijah, pri čemer morajo kot predpogoj najprej pridobiti sredstva v domači državi.

Glede dogajanja v preteklem tednu so se strokovna filmska združenja izrekla, kot boste lahko slišali v izjavi, v kateri so obrazložili, zakaj je bila današnja konferenca tudi sklicana.

Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

Da se tovrstno dogajanje ne problematizira prvič, je izpostavil tudi prisotni režiser Jan Cvitković:

Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

Kot je pojasnil tudi predsednik združenja režiserjev, Klemen Dvornik, v izjavi za javnost, ne zagovarjajo Jožka Rutarja kot osebe, prisluhnimo izjavi:

Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

V žal preredko tako polni Slovenski kinoteki, se je izpostavilo tudi problem filma Nemir v produkciji Emotion filma, ki ga nekateri vidijo kot neuspešen primer poslovanja Slovenskega filmskega centra. Predsedniki filmskih strokovnih društev so omenili tudi, da gre za več let stari primer, ki ga je kot prvi od direktorjev, v prejšnjem mandatu začel reševati Jožko Rutar. Primer je bil že predan organom pregona. Za kakšen primer gre in ali gre za kazensko dejanje, je razložila odvetnica Emotion filma, Špela Grčar:

Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

V prihodnjem tednu je že napovedan sestanek med ministrom za kulturo in strokovnimi filmskimi združenji, ki nam bo morda razkril ali se bo vzpostavil dialog in bo imenovanje direktorja razrešeno. V nasprotnem primeru lahko po najbolj črnem scenariju nekaterim, že poleti zastavljenim filmskim festivalom, grozi manko denarja z razpisov, ki zahtevajo končen podpis direktorja Slovenskega filmskega centra. V prihodnjem tednu bomo torej izvedeli ali bo financiranje le-teh omogočeno, oziroma na kakšen način bo ta zadnji korak morebiti prikrajšal slovensko filmsko sfero za raznolikost ponudbe filmskih festivalov. Podobno se godi tudi filmskim ustvarjalcem, ki jim zaradi končnega podpisa direktorja lahko sledi podaljšanje čakanja na financiranje z razpisov, ki mora biti potrjeno, preden stopijo do potencialnih koproducentov razpisa. Kakšna vprašanja bodo strokovni filmski delavci postavili ministru, sicer ne vemo, razkrili pa so nam štiri vprašanja, ki bodo zagotovo med njimi. Prisluhnimo režiserju Mihi Hočevarju, ki jih je kot pooblaščenec združenj prebral:

Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

______________________________________________________________________

OPRAVIČILO: V prebranem tekstu smo pomotoma narobe prebrali ime Mihe Hočevarja kot Gregorja Hočevarja, za kar se iskreno opravičujemo.

Prejšnji teden smo bili v Pritličju v majhnem številu priče pogovoru s Stripburgerjevim urednikom Bojanom Albaharijem in scenaristom in publicistom Žigo Valetičem. Pod moderiranjem Maše Pffeifer je prišlo tudi do spraševanja o tem, zakaj se slovenski striparji tako slabo odzivajo na konkretna aktualna dogajanja. Strip o trenutni situaciji v Tovarni Rog se menda že izrisuje, riše pa ga portugalski umetnik na obisku.

Za enega od problemov pomanjkanja odzivnosti slovenskih striparjev lahko gotovo pokažemo s prstom na večje domače časopisne hiše, ki že leta za vsakodnevno objavljanje raje kupujejo licenčne stripe “na kilo” iz tujine. Po drugi strani se je trend v Sloveniji od družbeno-aktualnega realističnega - bolj kot ne žanrskega stripa - v devetdesetih po letu 2000 obrnil v smer ekspresionističnega intimnega alternativnega avtorskega stripa. Po več kot desetletju se smernice delno obračajo, delno pa se stripovska scena končno spet razvejuje v več smeri. Kot tretji razlog slabega odziva lahko posumimo tudi na sramežljivost striparjev, ki ob preveliki vpetosti v dogajanje zaradi predvidenega samoreflektivnega predpostavljenega pomanjkanja objektivnosti raje stisnejo rep med noge, kot da bi jih obtožili pristranskosti. V Sloveniji pač ne moreš, da nekoga od vpletenih ne bi poznal. Pa kaj?

Strip Superga scenaristke Neli K. Filipič in risarja Damijana Stepančiča sicer o dogajanju v Sloveniji govori le delno. Z begunsko problematiko pa se je soočil skoraj eno leto po največjem medijskem bumu. Že na naslovnici pa nam postreže s kruto resničnostjo in nas spomni na element, ki še vedno kazi veduto okljukov reke Kolpe – žico britvico s pritiklinami.

Damijan Stepančič je že dolgoletni znanec stripovskih krogov, čeprav ga je v prvi vrsti najlažje videti v kateri od slikanic. Njegova dela, se razume. Neli K. Filipič pa se bolj kot s stripom ponavadi ukvarja z mladinsko literaturo. Tudi tokrat se ni dosti oddaljila od ponavljajoče se tematike strpnosti med ljudmi, ki se kot rdeča nit vleče skozi njena dela. S tem je povezano tudi njeno preostalo delo. Od leta 2008 je v azilnem domu otroke učila slovenščine, kar je tudi zapisala na koncu stripa. Zgodba v stripu Superga naj bi torej nastala v spomin na vse zavrnjene oziroma skoraj vse, ki so se morali vrniti v svojo deželo ali bežati naprej, ker jih v Sloveniji niso sprejeli v azilno varstvo.

Stepančičevo umazano šrafiranje in senčenje je kot nalašč, da prikaže popotniški prah na dečku, ki beži z bojnih vojnih področij. Kaj boj, mesarsko klanje že na začetku stripa prekine nogometno tekmo. In o mesarskem klanju govorimo tudi brez ideološko-veganskih ozadij. Da je človek v ospredju, pa nakazujejo tudi neizrazita pastelna ozadja brez črne obrobe. Z namerno rahlo skrivenčenimi linijami resnično pride do izraza tudi materino trpljenje, potem ko zavoljo preživetja lastnega sina pošlje na zahod. Ne vedoč, da ga bodo čez par let na cilju - v Evropi - zasmehovali, ker ni hotel izgubiti življenja doma, saj naj bi šlo za varno državo.

Ne samo, da gre za predstavitev življenja, pred katerim si mnogi sovražno zakrivajo oči in ne priznavajo obstoja te resnice. Hkrati je Superga tudi odličen prikaz relativitete življenja in dokaz prekomernega slavljenja frommovskega “imeti” nad “biti”. Po domače gre za še en strip, ki bi si lahko priboril vstop v šolski obvezni literarni kanon, da bi vsaj kakšen odstotek slovenske mularije dvakrat premislil, preden bi ravnal zgolj v korist lastne pretirano razvajene zadnjice. Ker upanje lahko(!) vzbudi tudi samo ena stara, pošvedrana superga na poti.

Gre za eno tistih večplastnih del, ki jih bodo razumeli tudi otroci, a na precej manjplastnem in enostavnejšem nivoju, kot ga lahko zaobjamejo odrasli bralci. To je skrito v majhnih niansah, na primer lastniku kapitala in gradbišča, na katerem dela Hamid [hamId] in ga ne vidimo v obraz do trenutka, ko si deček prisluži povišico in napredovanje. Dvoplastnost delno utrpi pri narativi, kjer otroški strip zahteva hitre premike zgodbe skozi kadre, kjer bi si zaželeli kakšen vmesen in mehkejši preliv. Kompleksna zgodba bi se zlahka prikazala na nekaj dodatnih sto straneh več, v obliki pravega grafičnega romana.

Prehod iz Bližnjega vzhoda v Evropo v stripu Superga, ni bil opažen le s strani Hamida in njegovih opazovanj kulturnih razlik. Bolj ko se s prijateljem, ki ga dobi na poti, približujeta zahodu, več barv se začne izmenjevati in barvna skala se razširi. Kljub barvam pa se tudi na obljudenem zahodu srečata z neargumentiranim sovraštvom, tokrat s strani grških nacistov. Dodatno zgražanje domačinov zaradi nekonvencionalnega življenja, ki je zahteval znižanje higienskih standardov in pogojev, ki jih izkušata, pa pri občutku domačnosti prav tako ne pripomorejo. K sreči otroka pri 15-ih letih vsega tako ali tako ne razumeta.

Ne moremo mimo tega, da je Slovenija v stripu orisana kot najprijaznejša dežela pod soncem. Svobodnim soncem. Pri tem lahko dodamo še, da sta táko izkušnjo fanta iz Afganistana verjetno lahko dobila tudi zato, ker na meji z Italijo - od koder sta prišla – še ni tehničnih ovir v stilu kolpske obale. In četudi se zdi azilni dom kot zapor, dovoljenje za bivanje na koncu odobrijo. Spoiler alert: v Sloveniji jim je letos v pol leta uspelo odobriti komaj nekaj čez 50 prošenj za azil.

Ker je strip dobra forma tudi za učenje tujih jezikov, bo morda Superga pripomogel ne le h lažjemu razumevanju tuje kulture, ampak tudi nativne. Čeprav ravno samorefleksije v pravljičnem koncu precej umanjka.

Današnje kulturne novice začenjamo v hibridnem, nerepresivnem, za nekatere nesmiselnem prostoru, ki leži le streljaj od strogega centra Ljubljane in se imenuje Rog. Ob 17. uri se namreč v dvorani Živko Skvotec prične predavanje in praktikum z zgovornim naslovom ''Logika odpora: Kateri Deleuze? Katera psihoanaliza?''

Eva D. Bahovec bo skozi Deleuzea in skozi njegovo ''Logiko smisla'' razlagala heterotopičnost Roga in odpore proti njej. Rog kot izstopajoč kraj, ki funkcionira v nehegemonskih razmerah, se zdi pravšnje mesto za prevpraševanje družbenih smislov in nesmislov. V zgodbo bo nekje vskočila še psihoanaliza oziroma škodljiv odpor pred njo, po predavanju pa bo sledil še praktikum z branjem, pogovori in filmskimi izseki.

Naša današnja druga postojanka je Menza pri koritu, kjer bo spet odmevala poezija, saj se danes tam ustavi karavana festivala Pranger. Ta se je začel včeraj in bo trajal še do nedelje, danes ob 20. uri pa bo to srečanje pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije prineslo kritiško razpravo Mlada kritika. Ta ponuja možnost sodelovanja vsem, ki se želijo preizkusiti v kritičnem pretresu poezije, sicer pa se bodo z voditeljem Grego Ulnom pogovarjali izbranci natečaja Mlada kritika 2016 Vid Bešter, Jaka Smerkolj, Urška Kramberger in Kristian Koželj.

Pogovoru bodo sledile še Mlade rime, na katerih bodo poezijo brali Prangerjevi pesniki in pesnice.

Poleg Roga in Metelkove se moramo danes za trenutek ustaviti še v Stari mestni elektrarni. Tam bo ob 20. uri namreč premiera dokumentarnega filma z naslovom ''Transspolna življenja v Sloveniji''. Ta preko desetih zgodb transspolnih in cisspolno nenormativnih oseb iz raznih krajev Slovenije odpira vprašanja doživljanja lastne spolne identitete ter položaja transspolnih oseb v slovenski družbi. S tem želi povečati osveščenost o življenju transspolnih oseb v Sloveniji in prispevati k povečanju legimitiranja transspolnih oseb. Film je režirala kanadska režiserka Michelle Emson in je nastal v sodelovanju slovenskega Zavoda TransAkcija in mednarodnega produkcijskega podjetja Sanctuary Studios Inc., vsekakor pa je dobrodošel prispevek k slovenski mladi LGBTQ filmski krajini.

Ob vseh teh dogodkih ne pozabite spremljati še programa festivala Ana Desetnica, ki bo, mimogrede, konec julija gostoval v Španiji in se te dni odvija po trgih in parkih Ljubljane. O rdeči niti letošnjega festivala nam je povedala vodja gledališča Ane Monro, Špela Koren:

Izjava

Ana Desetnica letos torej spet ponuja idealno priložnost za kulturno preživljanje prostega časa na prostem. Izkoristite jo!

Bowrain ali Tine Grgurevič, v Amsterdamu živeč producent, skladatelj in pianist je pred dvema letoma izdal dolgometražno ploščo Far Out, ustvarja pa tudi glasbo za instalacije in performanse. Pred ukvarjanjem z elektronsko glasbo, je bil dejaven na kot jazz pianist in skladatelj. Na njegovem prvem jazz albumu Balcan Flavour, ki ga je posnel leta 2009 v Philadelphii, so sodelovali slavna glasbenika John Swana in Anwar Marshall ter producent Jim Hamilton. Svoj drugi jazz album Images of Reality (2009) je predstavil na Blues’n Jazz Festivalu v Luksemburgu. Med njegovimi najbolj znanimi jazz deli je dialog klavirja in govora Duet with Slavoj Žižek (2010), nazadnje pa je dobil naročilo za slovenski paviljon na Beneškem bienalu 2015, letošnje leto pa je začel s samoizdanim singlom New Boy.

Šest moških: ostareli zdravnik, njegova prijatelja – poslovna partnerja, njegov skorajda zet, njegov zet in ladijski dvorni norček, okroglolični zetov brat. Podvodni ribolov, vodni skuter. Luksuzna jahta in z nje pogled na zimsko prostranstvo Egejskega morja. Ob tem pa tisti brezdelni dolgčas, ki nastopi na počitnicah. Eden tistih večerov s klišejsko podobo odbleska sveč v kozarcih vina, ko nekdo na plano potegne zaprašene igralne table ali porumenele pakete kart. Eden tistih večerov, ko se igrajo igrice in ko v dolgočasnem utripu brezdelja te postanejo nov, razburljiv okvir resničnosti sveta.

Eno takih iger, ki resničnost prelamlja v drugo realnost, igra tudi šesterica na opisani večer. Chevalier je igra, v kateri igralci drug drugega ocenjujejo v posameznih nalogah. Kdor po mnenju ocenjevalcev najbolje opravi nalogo, dobi največ točk in po skupnem seštevku postane zmagovalec – vitez, chevalier. Da bi igra predstavljala večji izziv, se šesterica odloči, da bodo drug drugega ocenjevali ne le v posameznih nalogah, temveč v prav vsem – v tem, kar in kako to počnejo, torej praktično v tem, kar so. Tako se igra preplete v življenje samo, udobno urejena jahta pa skorajda dobesedno postane krvavi amfiteater olimpijskih iger nabiranja všečkov, ko tekmovalci napenjajo oljnato povoskane mišice in šopirijo svojo moškost, kajti le najmočnejši, najpametnejši, najlepši, najspretnejši in kar je še sorodnih pojmov te presežne besedne vrste je vreden plemenitega naziva vitez.

Chevalier, film grške režiserke Athine Rachel Tsangari, se s tako strukturirano zasnovo gotovo opisuje s podobnimi presežniškimi konstrukcijami. Tsangari, ki je ob Yorgosu Lanthimosu ena vodilnih predstavnic novega vala grškega filma, tudi s svojim novim filmom ne odstopa od ustaljenih smernic, ki naj bi določevale značilnosti sicer precej bolj pluralnega grškega novega vala, kot se morda kaže zahodni publiki.

Režiserka, gledalstvu poznana predvsem s svojim filmom Attenberg (2010), ki se že v naslovu parodično poigra s priimkom slavnega britanskega dokumentarnega naturalista Davida Attenbourgha, v minimalistično-hiperboličnem realizmu upodablja odraščanje in spolno prebujanje mlade ženske. Film bolj kot na odražanju njene emocionalne slike izhaja iz do absurda hiperboliziranih družbeno normiranih struktur mehanizma njihovega izražanja.

Prav raziskovanje družbenih mehanizmov in struktur se zdi tisto, kar režiserko v njenem delu najbolj zanima. Tako se njeni filmi v veliki meri kažejo kot eksperimenti, tako na ravni idejne zasnove kot do neke mere tudi filmske govorice. Njen naslednji, srednjemetražni film The Capsule (2012) je eksperiment z izključno žensko zasedbo, ki v gotsko-avantgardnem prepletu Emily Brontë in Louisa Buñuela raziskuje žensko identiteto, secira njene vedenjske in emocionalne kode. Na prvi pogled se The Capsule do neke mere kaže kot komplementarni kontrapunkt filmu moškosti, Chevalierju, v katerem se režiserka zdaj »spopade« z izključno moško ekipo, a mehanizmi in strukture, ki jih tokrat preučuje, so druge vrste.

Če se film na prvi pogled torej kaže kot merjenje moškosti, v prenesenem in dobesednem pomenu te besede, bi ta podoba – če le ne bi bila tako čudovito uporabna in uporabljena metafora – lahko bila tudi druga. Enospolna zasedba je zgolj zaradi specifične dinamike, ki se ustvarja med šesterico. V trenutku, ko bi vanjo vstopila ženska, bi se tekmovanje med njimi najverjetneje prelevilo v tekmovanje za in pred njo.

Chevalier pa je več kot obzervacijski eksperiment vedenjskih navad moškega spola, saj ta »buddy comedy« odraža predvsem mehanizme sodobne družbe, ki temeljijo na nabiranju lajkov, potrebi po všečkanju drugim. Obenem se v klavstrofobičnem občutku zaprte strukture same igre izrisuje vprašanje moči in stalnega nadzora, kot ga posamezni tekmovalci stalno vršijo eden nad drugim. Tako se na primer ocenjujejo celo med spanjem – od tega, kakšna je njihova pižama, do tega, kako smrčijo, ležijo in ali se medtem morda celo slinijo. Kar spodnaša tezo, da je Chevalier film o moškosti, so tudi same zastavljene naloge, ki nihajo od merjenja uspeha v metanju žabic, sestavljanja Ikeinih omar, načina komuniciranja z ženami do loščenja srebrnine in pomivanja tal. Eden od absurdistično skorajda ganljivih vrhuncev pa je gotovo prizor, v katerem poskuša dvorni norček, mamin sinko Dimitris pridobiti naklonjenost sotekmovalcev tako, da v soju raket nastopi s pesmijo Minie RipertonLovin' You, ki povsem razblinja idejo tekmovanja v »zgolj moškosti«, saj glede na uveljavljene stereotipe utrinki solz v očeh ob kičastem komadu in soju sveč gotovo ne sodijo med moške atribute.

V tem kontekstu lahko beremo tudi njihove reakcije – te v ladijskih prostorih, polnih ogledal in drugih odsevnih površin, poudarjeno izražajo narcisoidno in egocentrično skrb, da bi v vsem ugajali drugim, celo s svojo krvno sliko, če je potreba, da se jo oceni.

Režiserkino naklonjenost do eksperimenta lahko opazujemo tudi na ravni same filmske govorice, ki se, kot omenjeno, v osnovnih značilnostih sicer vpisuje v t. i. novi grški film. Njena pravila igre so strogo zastavljena na ravni podob, ki se v minimalistični jasnosti približujejo naturalističnemu slogu in poudarjajo obzervacijsko naravo pogleda. Sama zgodba temelji na eliptični oziroma mestoma nemotivirani narativni strukturi, kar rezultira v ironiji, črnem humorju in absurdu, ki pa se kaže bližji kafkovski hiperbolični grotesknosti kot godotoskem čakanju. Tako se tudi Chevalier bolj kot v nekaterih zapisih opevana feministična kritika kaže predvsem kot kritika sodobne družbe v jeziku groteskne satire. Režiserka ne podaja tolstojansko-čehovske psihologizacije samih protagonistov, ti delujejo predvsem kot funkcije, njihove sicer individualne poteze niso na ravni osebnega, temveč so abstrakcije, karikature arhetipov družbenih podob: modri starec, alfa samec, mamin sinko in tako dalje.

Družbeno-kritična ost, ki jo grški novi val nastavlja gledalčevemu pogledu, pa se tudi v Chevalierju pikro zabada širše v sliko sodobne družbe – ko gospodarji ladje končajo svojo igro in odidejo domov, se igra nadaljuje v njenem podpalubju, med postreščkom in ladijskim kuharjem, ki sicer skozi cel film delujeta kot zborovski komentar te tragikomedije, na koncu pa tudi sama prevzameta igro gospodarjev. In ko v zaključnem prizoru kamera skorajda absurdno dolgo v tišini, v ptičji perspektivi obvisi nad pristaniščem, polnim svetlečih ladijskih palub, se lahko le sprašujemo, koliko hlapcev v utrujenem večeru in ob cenenem kozarcu vina še igra to viteško igro všečkanja.

Vlada naj bi danes odločala o imenovanju vršilca dolžnosti direktorja Slovenskega filmskega centra Jožka Rutarja. Kot smo o zapletih v zvezi z edinim kandidatom za mesto direktorja že poročali, Ministrstvo za kulturo Rutarju očita nepravilnosti v zvezi z razdeljevanjem sredstev. Rutar očitke zavrača, v bran pa so mu stopila tudi strokovna združenja z avdiovizualnega področja. Vlada bo danes sicer obravnavala tudi predlog novele zakona o SFC, ki med drugim ukinja omejitev, da lahko agencija financira le izvajanje dejavnosti, ne pa tudi svojega delovanja. Predlog zakona predvideva tudi spodbujanje vlaganj v avdiovizualno produkcijo, namenjen pa je zlasti tujim produkcijam na slovenskem ozemlju. Podpora Rutarju naj bi sicer bila še vedno vprašljiva.

Zdaj pa k mrtvim. Italijanski fotograf Federico Carpani je leta 2013 na Manikarniki Ghata, najpomembnejšem mestu najsvetejšega hindujskega mesta Varanasi, kamor hodijo ljudje umirat, ugledal fotografije tamkajšnjega uradnega fotografa Indre Kumar Jhaja. Fasciniran nad Indrejevim fotografskim početjem je izdal kolekcijo njegovih fotografij z naslovom MAA, knjigo, ki jo je Remi Coignet označil za eno izmed najbolj grdih in hkrati najbolj lepih knjig leta 2015. Grdo, ker je bojda oropana estetskih vrednosti, lepo, ker smrti v obraz pač težko zremo skozi estetski okvir. Ker tudi filozofski ljudje pravijo, da edino smrti ne moremo fejkati, bi to lahko držalo. Toda obenem tudi smrti ne moremo misliti brez reprezentacijskega okvira, ki jo skuša ujeti in zabeležiti. Kakorkoli, Carpani o tem, kako poteka vsakodnevno delo Indre Kumer Jhaja.

Izjava

Kot pravi, je knjigo MAA, katere naslov je fonetična ustreznica besede mama, kakor hindujci kličejo boginjo rojevanja in uničevanja Kali, uredil na način knjige−izkušnje samega spiritualističnega kroga, ki ga upodablja.

Izjava

Predstavitev knjige bo s Carpanijem v gosteh potekala ob sedmi večerni v Galeriji Fotografija.

Z otvoritvijo razstave V iskanju človečnostiWidade Tamimi in Vesne Bukovec ter pesniškim branjem Milana Jesiha in Katje Perat pa se bo drevi v Goriških brdih pričel 15. festival Sanje v Medani. Letošnji festival, ki bo trajal do nedelje, poteka pod geslom poelitično nekorekten festival. Kaj naj ti to pomenilo in kako se bo to kazalo v sami vsebini festivala, Tjaša Koprivec, založba Sanje.

Izjava

Poleg pesnjenja bo na festivalu v soboto pod moderatorstvom do nedavno Večerovega novinarja Vasje Jagra potekala tudi okrogla miza z naslovom Resnice o medijih v času laži. Na okrogli mizi, na kateri bodo sodelovaliKlemen Kraigher Mišič z Ministrstva za kulturo, Mario Belovič kot predsednik Sindikata novinarjev Slovenije,novinarkaPolona Frelih in profesorici Svetlana Slapšak in Sandra Bašić Hrvatin, se bodo posvečali predvsem strategiji razvoja medijev, ki je v javni razpravi do 15. julija.

Kot je v kulturi zdaj že v navadi, bodo sodelujoči na festivalu sodelovali prostovoljno, saj je Javna agencija za knjigo festival odrezala od svojih finančnih jasli, češ, da je po svojem obsegu in vsebini premalo nacionalnega značaja.

To so bile zadnje kulturne novice v letošnji sezoni, ki jih je pripravil Boben. Za plažno branje pa letos zavoljo deteritorializacije plažnega poležavanja priporočamo predvsem dela Gillesa Deleuza. Kot je nekoč pripomnil eden izmed naših sodelavcev, se Deleuze odlično bere ravno – na plaži.

“The survival of the West depends on Americans reaffirming their Western identity and Westerners accepting their civilization as unique The New Era in World Politics universal and uniting to renew and preserve it against challenges from non-Western societies. Avoidance of a global war of civilizations depends on world leaders accepting and cooperating to maintain the multicivilizational character of global politics.”

Majhne poteze imajo lahko velik učinek, to je jasno. V svoji lanski knjigi o filozofu Laruellu se ameriški medijski teoretik Alexander Galloway sprašuje, »ali je res? Ali je res mogoče, da boDeleuzova največja zapuščina sestavljena iz 2300 besed iz leta 1990?« Tu se Galloway nanaša na Deleuzov morda najbolj čudaški tekst, na tekst, ki do starega znanca Deleuza, tistega iz začetka sedemdesetih, goji le nežno vez. V Postskriptumu o družbah nadzora odmeva drugačen glas.

Deleuzova misel je od začetka do konca politična. A v petih straneh Postskriptuma rezonira nekaj novega: kapitalizem in korporacije Deleuze obtoži po imenu, nad televizijo in trgi sprosti vso svojo jezo. Govora je o šolah, zdravstvu ter zaporih, Deleuzovem pogledu se ne izmuzne niti šport. Na površje priplava neposredna političnost. Galloway ima prav, ko doda, da se tekst bere skorajda kot manifest, »manifest o družbah nadzora«. »Danes lahko rečem, da se počutim popolnoma marksističnega,« pravi Deleuze pred smrtjo.

Argument je sprva preprost. Na neki točki v drugi polovici stoletja se v sistemski organizaciji sveta zgodi premik: Foucaultovodružbo discipline, tvorjeno iz med seboj ločenih in hierarhičnih oblik omejevanja, nekje sredi stoletja zamenja Deleuzova družba nadzora, fleksibilna in decentralizirana združba razpršenih mehanizmov oblasti. Centralnega panoptikona ni več, zato pa so se po življenjskem terenu razširili difuzni ter prosto plavajoči aparati nenehne kontrole. Modus delovanja ni več birokratska kratitev gibanja in delovanja, temveč neprekinjena in vseobsežna dokumentacija vseh sledov človeške aktivnosti. Obstajati v prostoru pomeni obstajati pod očesom videonazdora. Pomikati se po spletu pomeni biti predmet sistemske akumulacije osebnih informacij, biti abstrahiran in reduciran v vnovčljivo mrežo digitalnih enot. Pod krili svobode in globalne mobilnosti postane telo nič drugega kot polje za žetev, za neskončen podatkovni zajem. Reprezentacija ni več projekt enakosti in demokracije; vidnost je sedaj stvar opresije. Biti viden pomeni biti nadzorovan.

Razstava Janezov Janš je navidez preprosta gesta, tako kot je na videz banalna tudi skupinska sprememba imen izpred parih let. Vse o tebi je majhna razstava, pravzaprav le istoimenski triptih. Shema je sprva preprosta: Janez Janša, Janez Janša in Janez Janša iz tristotih bančnih ter kreditnih kartic sestavijo tri ločene mozaike. Kartice so personalizirane, z motivom po lastnem izboru; vsak Janez je digitalno kopijo svoje osebne izkaznice povečal za faktor deset ter novo podobo razdelil na sto enakih delov. Te mu je Nova ljubljanska banka tedensko tiskala na vsakič novo kartico. Sto kartic skupaj gradi osebno izkaznico, tristo pa njih tri. Eni Janši je uspelo, dvema pač ne; mozaik št. 1 je popoln, drugima do celote manjka še Visa ali dve.

Kreditna kartica je prvič in predvsem last banke, ne stranke. A kaj se zgodi, ko kartica poleg finančnih zapisov nase prilepi še sledove državljanstva; kaj če bančna kartica ni več le metoda plačila, temveč obenem že košček identitete? Vse o tebi je brez dvoma plod vprašanj, ki jih umetniška praksa Janezov Janš izprašuje že od začetka. Lastno ime, identiteta, podpis: kako ter prek kakšnih aparatov se plete človekov sodobni jaz; kako je sestavljen in kaj ga definira? Kaj v enaindvajsetem stoletju pomeni biti državljan? Janše se v svojem delu vmešavajo v sistemsko tvorbo političnih ter nacionalnih subjektov. Ovirajo, drážijo proces pritrjevanja imena k telesu, osebnosti k osebi. Vsaka kartica zadaj skriva tri podpise; Janez Janša je skupina, a hkrati posameznik.

Po besedah umetnikov gre v novem delu za avtoportret, za »avtoportret državljana, z Republiko Slovenijo kot ogledalom.« Če Janše tu držimo za besedo, o kakšnem portretu sploh govorimo? Podoba je razdrobljena, fragmentirana, nepopolna; je nestabilna, previdno sestavljena iz miniaturnih gradnikov, a obenem formalna, grajena iz uradnih listin po strogih mejah na papir začrtane skice. Če se kdo res skriva v ogledalu, to ni država, ampak Nova ljubljanska banka, katere čipi in simboli prepredajo vsako stotino mozaika. Vse o tebi je že res portret, a to kakšen: strogo reguliran – osebna izkaznica namesto reprezentacije po izboru – ter matematično grajen – sestavljen ne iz organskih oblin telesa, temveč iz fragmentov kapitala. Kartica postane delec identitete; individualnosti ne le spremlja, ampak jo dobesedno kot digitalni piksel gradi.

Postskriptum je eden redkih besedil, v katerih Deleuze na dan prikliče izmuzljiv koncept dividuala. Osrednja teza individualnosti temelji na subjektovi enosti, njegovi nedeljivosti na osnovnejše sestavne gradnike. V družbah nadzora, trdi Deleuze, individualnosti ni več, namesto nje se rodi dividualnost, večna in neskončna razgradljivost posameznika na pakete datotek, podatkov, reprezentacij. Posameznika nadomesti večsameznik. Slednji ni celovit, niti ni sam po sebi umeven. Gradijo ter obenem razkrajajo ga aparati kontrole in nadzora, ki sleherno dejanje zajamejo v obliki gigabajtnih svežnjev, zamenljivih ter unovčljivih na globalnem trgu informacij. Biti viden pomeni biti deljiv.

Ali je Vse o tebi kaj drugega kot neposreden pojav dividualizacije, razčlenitve subjekta in identitete na multitudo sestavnih elementov, na množico elektronskih nosilcev kapitala? Podobno bi lahko rekli za Janševo prakso kot tako, le da triptih tej doda dimenzijo financ: beseda Ti se v naslovu namreč ne nanaša na tebe, bralca, poslušalca, niti ne na Janšo, Janšo ali Janšo, temveč na Janšo™ s trademark znakom v kotu in VISA simbolom ob strani. Identiteta tu ni stvar enosti, edinosti, celote. Ime, podpis in podoba niso odtisi edinstvenega, neponovljivega jaza. Janšev subjekt je zdrobljen in razpršen na tristo koščkov, čez tri okvire.

V triptihu postane identiteta stvar ekvivalentnosti, univerzalnosti, trga in menjave. Osebnost postane ulovljiva, zapisljiva z biti in bajti, dokumentirana v mrežah podatkovnih baz, kreditnih sistemov in nevidnih oblakov; identiteta je tu destilirana na metapodatkovne snope, na bančne številke, črtne kode in datume poteka. Če je Deleuze govoril o dividualu, imamo pri Janšah opravka s trividualom; še več, s centividualom, subjektom, razčlenjenim na sto plačilnih kartic. Razstava Vse o tebi nam na koncu pove prav to: vse o tebi. Vse, kar je o tebi vredno vedeti, kar se splača vedeti: identiteto in številko računa, če je med njima sploh kaj razlike. Prosto po Kosovelu: Kaj je bogastvo? Kaj je razkošje? Zame je eno: majhno kartico imam in ta kartica ni nobeni podobna.

Tema uvodne oddaje bo družinska saga Figa Gorana Vojnovića ali, kot zveni latinsko, Ficus carica alias Lady Saga. Oddaja se bo odvijala v obliki intervjuja z Muanisom Sinanovićem, ki jo je preskeniral od korenine do krošnje. Če morajo publicisti – že po službeni, kolegialni dolžnosti – Figo proglašati za mojstrovino in Vojnovića za polnokrvnega naslednika Lojzeta Kovačiča, potem mi – da, tudi Muanis – v Muanisovem celokupnem, totalnem prebranju tega romana vidimo, če že ne mojstrovine, vsaj velikanski dosežek. Ne pozabite, roman premore 400 strani, stranpota pa so vselej še številčnejša in intenzivnejša. Brechtovsko rečeno: kaj je to, da Vojnović napiše roman, proti temu, da Sinanović prebere ta roman?

Artwork: Kitsch-Nitsch

V soboto, 2. julija, je bila podeljena letošnja Stritarjeva nagrada. Šla je v roke Aljaža Krivca ter bila pospremljena s sledečo perverzno, inverzno utemeljitvijo; besedilom, ki avtorjem omogoča, da jim ni treba upoštevati pravil kritike, čeprav jo naposled vseeno izvedejo:

Utemeljitev za Stritarjevo nagrado 2016

Komisija za izbor letošnjega Stritarjevega nagrajenca, devetnajstega po vrsti, nikakor ni imela lahkega dela. Zdi se, da smo prišli do točke, ko lahko rečemo, da je slovenska kritika v krizi; ta je nedvomno pogojena z dolgoletnim krčenjem medijskega prostora za poglobljeno (ne le) kritiško refleksijo, nič manj pa tudi z neustreznim vrednotenjem kritiškega dela – sploh ne zgolj finančnim, čeprav je pisanje kritik izrazito podplačano, pač pa tudi družbenim in ožje uredniškim. Težko bi si namreč drugače kot prav z odsotnostjo zavesti o pomenu kritike in z odsotnostjo ustrezne uredniške presoje, komu zaupati reflektiranje sodobne literarne ali širše umetniške produkcije, razlagali poplavo različnih 'kritiških' imen, med katerimi pa je, z izjemo že uveljavljenih, vedno manj prodornih, subtilnih, tehtnih mlajših bralcev, ki bi k pisanju kritike pristopili z ustrezno mero odgovornosti in posluha za to, kar zasleduje vsakokratno vrednoteno delo.

Kljub zaskrbljujoči analizi stanja pa komisija za Stritarjevo nagrado med mlajšimi kritiškimi imeni letos vendarle izpostavlja literarnokritiško delo Aljaža Krivca, ki ga je prepoznala kot nadarjenega in veščega pisca z vedno bolj suverenim in avtentičnim glasom. Krivčeve vrednostne sodbe so iskrene in mestoma drzne, a hkrati subtilne in argumentirane. Kritik se izogiba trendovski pavšalizaciji, psevdokritiškemu paberkovanju in podpasnemu udrihanju, s čimer ohranja skoraj pozabljeni imperativ kritiške etike. Predmet njegove kritike ni on sam, temveč literarno delo, ki ga obravnava skrbno in natančno. V petih letih aktivnega kritiškega pisanja pa beleži zavidljiv in raznolik opus, ki zajema tako revijalne, časopisne kot tudi spletne in radijske objave.

DSP kot podeljevalec Stritarjeve nagrade letos ni nagradilo dela mladega, obetavnega kritika; prej bi lahko rekli, da je Krivca kot grešnega kozla privezalo na 'pranger', preko katerega lahko 'podpasno udrihne' po polju 'mlade kritike', svojo, bojda trendovsko pavšalizacijo pa pri tem zavija v psevdohvalo opusa kolega Krivca, katerega delo je po njihovi oceni vredno izpostavitve zato, ker v njem ni zaslediti trendovske pavšalizacije, psevdokritiškega paberkovanja in/ali podpasnega udrihanja. V kakšnem kulturnem prostoru se lahko dogaja, da je sledeče imenovano 'pohvala in priznanje' delu kolega iz stroke? Ali ni res, da tovrstne oznake de facto govorijo, da njegovo delo ne premore nikakršne dejanske kvalitete; prej narobe? Tudi v primeru navidezno pozitivnih oznak gre pravzaprav za prazne označevalce, ki se v utemeljitvi znajdejo zgolj zato, da se le-ta ne razsuje popolnoma; od dejanske forme utemeljitve namreč ostaja zgolj de iure nagrajenec, ki se mu pripisuje delež tistega, kar mu je na načelni ravni treba pripisati, npr. nadarjenost, de facto pa imamo posameznika, ki je bil zlorabljen kot sredstvo nadaljnje manipulacije.

Delo Aljaža Krivca je bilo izrabljeno za pavšalno, brezvsebinsko, nereflektirano kritiko kritiškega polja, ki jo je DSP vsililo na mesto, ki temu še zdaleč ni primerno in ni namenjeno; na mesto, ki je rezervirano za priznanje oz. pozitivno izpostavitev. Čemu (sploh) nagrajenca postavljati v sramotilen položaj, v katerem je vzpostavljen kot branik starega reda, kot hegemonskim institucijam naklonjeni avtor? Skorajda kot 'režimski kritik'?

Ker se zdi na tem mestu, na mestu podeljevanja nagrade, to nujno, v kolikor naj se seže tja, kamor se je dejansko želelo seči; h generacijski zlorabi. K zlorabi 'mladih kritikov' oz. večinskega deleža generacije neke stroke. Pri tem smo 'mlade kritičarke' perverzno zamolčane. Ob tem se je nujno vprašati, na kakšni podlagi DSP s svojo žirijo ocenjuje, da je tovrstna paberkovalska, neprevidna kritika raznorodnih glasov, banalizacija heterogenega polja ter pripadajočih uredniških politik sprejemljiva in primerna? Mar ni tovrstno zvajanje dela polifonih kritiških diskurzov na enoznačne označevalce grobo utišanje te polifonije, te heterogenosti? Posebej bi rada izpostavila še, da DSP niti ne posega zgolj na polje literarne kritike in generacije mladih literarnih kritikov in kritičark, temveč govori širše; ne dvomijo le v uredništva redakcij za literaturo, temveč tudi v tista, ki so odgovorna za dodeljevanje kritiških glasov, ki reflektirajo ''širšo umetniško produkcijo''; to torej pomeni, da merijo tudi na gledališke, likovne, glasbene, morda celo družbene kritike oziroma kritičarke.

Nato pa še z druge strani: zakaj DSP obenem implicitno zanika, da bi bilo treba kakorkoli premišljati delo že uveljavljenih kritikov? Ali je torej 'uveljavljenost' kriterij oz. zagotovilo za nesporno kvalitetno delo? Prepričana sem, da je 'uveljavljenost' odvisna od številnih faktorjev in sama na sebi ni in v zdravi družbeni sredini, v zdravem kulturnem polju ne more biti kvalitativni označevalec oziroma je tovrstna kvalifikacija uveljavljenosti kot jamstva za kvaliteto v resnici zelo sporna in nevarna pozicija, ker pomeni, da se tistih, ki so na poziciji moči in potrjeni a priori, ne prevprašuje, kar pomeni, da se vzpostavljajo kot diktat, kot norma napram 'mladim' ali 'neuveljavljenim', njihova umestitev na hierarhično višjo pozicijo pa jim zagotavlja totalno imuniteto.

Naslednje, na kar bi rada opozorila je pozicija izrekanja; utemeljitev ne navaja imen, primerov ali argumentov, a vendar brezkompromisno odpravi večinski delež tistega, kar imenuje 'mlada kritika', in sicer se to dogaja na javnem mestu, ki pa temu še zdaleč ni namenjeno oz. je namenjeno natanko nasprotnim akcijam. DSP svojo pavšalno sodbo ponuja kot javno izjavo, s čimer jo na nekem nivoju vzpostavlja kot objektivno resnico, kot brezprizivno realnost našega kulturnega prostora. Navedeno, pa tudi zavestna izbira forme, ki zagotavlja enosmernost komunikacije, kaže na zavestno težnjo po zapiranju diskurzivnega polja.

Pri tem ni nepomembno, da se diskreditirana kritiška peresa ne morejo zagovarjati in ne morejo pojasniti svojih metodologij, pristopov, pozicij. Nemogoče pa je tudi zagovarjati 'mlade kritike' kot družbeno skupino, ker je sodba v svojem udrihaštvu tako pavšalna, da se lahko vsakdo, ki bi poskusil napraviti zagovor 'mladih kritiških imen', znajde na tankem ledu; nujno bi tudi sam moral izvajati pavšalen zagovor, ki bi se odvijal zgolj na ravni poenostavljenih sodb, s čimer bi dobili še eno deplasirano mnenje, ki bi se hotelo vzpostaviti kot resnica. Mogoče je sicer izraziti nestrinjanje z oceno trenutnega stanja in mogoče je podati drugačno analizo tega stanja; vendar pa je treba pri tem seči mnogo globlje in s tem mimo tistega, kar v resnici podaja utemeljitev, zlasti pa se lahko zelo hitro zapletemo v nedoumevanje resničnega problema, ki se skriva v načinu delovanja, ter v brezvsebinskosti te konkretne kritike, ne v 'Kritiki' sami na sebi.

DSP pa svoj položaj v kulturnem prostoru izkorišča še na en način: zlorablja ga, da bi prikazal, da si preprosto lahko privošči vzpostavljanje psevdoresnic na podlagi pavšalnih, neargumentiranih sodb, ne da bi pričakoval kakršnekoli konsekvence. S tem DSP nujno ravna neodgovorno; neodgovorno do lastne pozicije, neodgovorno do svojih kolegov in neodgovorno do javnosti.

Obenem DSP v utemeljitvi navaja 'kvalitativne označevalce prave kritike', ki gredo zlasti v smeri subtilnosti, previdnosti ter upoštevanja 'etičnega imperativa'. Preko tega DSP posredno zanika heterogenost kritiških metodologij in pristopov ter vzpostavlja eno in edino dopustno matrico 'prave kritike', ki pa je ne utemeljuje z literarno-teoretsko ali humanistično podkrepitvijo, temveč jo vzpostavlja na podlagi morale in etike; vzpostavlja jo torej v polju, ki je vnaprej zamejeno s skupkom pravil, ki jih je nezaslišano kršiti in ki se lahko ohranjajo zgolj skozi oblastno razmerje. V tem smislu se DSP preko te utemeljitve implicitno vzpostavlja kot 'oblast', ki ustoličuje in ohranja 'pravo kritiko'; s tem pa, dejansko, kritiko v resnici ukinja, ker tako razmerje ne dopušča kritičnosti oz. dopušča le 'režimsko' kritiko, ki je del oblastnega razmerja, ne pa njegova opozicija.

Ravno v pavšalizaciji te 'utemeljitve' se torej kaže, da DSP ne gre za refleksijo polja, temveč bolj za psevdokritiško paberkovanje. Da jim ne gre za kritično širjenje diskurzov, temveč bolj za podpasno udrihanje. In da DSP s tem še zdaleč ni del rešitve; je del problema.

Joshua Beckman je bil rojen leta 1971 v mestu New Haven v ameriškem Connecticutu. Njegova poezija združuje inovativen pristop k tradiciji tiste ameriške poezije, ki ji največ pomenijo postajanje, potovanje in radost nad življenjem, z jezikovnimi inovacijami in negotovostmi življenja v postmoderni. Uveljavil se je kot eden vodilnih ameriških pesnikov svoje dobe. Leta 2006 je opravil znamenito avtobusno turnejo po ZDA s skupino drugih ameriških pesnic in pesnikov.

V slovenščino so prevedene pesmi, zbrane v zbirkah Zapusti New York in Sunek. Obe sta objavljeni pri založbi LUD Šerpa. Beckman goji tesne vezi s slovensko poezijo. Lani je bilo njegovo branje napovedano v okviru Živa književnost, vendar je bilo kasneje odpovedano. Tokrat ga lahko slišimo v Ljubljani na dveh lokacijah. Danes ob 21.30 v ROG-ovi Cirkusarni in jutri v Knjižnici pod krošnjami v Parku Tivoli ob 18. uri, ko se bo ob branju z njim tudi pogovarjal Primož Čučnik.

Ena prvih stvari, ki sem jo opazil na literarni sceni, je bila prisotnost mnogih pohotnežev. S tem kot takim seveda ni nič narobe. Ljudje kar naj bodo pohotni, s samim tem dejstvom ne škodijo nikomur. No, kar je bilo res presenetljivo, je to, da ta pohotnost generira cvetočo seksualno ekonomijo, ki sama generira strukturni šovinizem.

Kakšen tretjerazredni kupleraj! Nežni poet vara ženo z eno od kritičark. Na javni zabavi ji vrže v glavo kozarec in vsi govorijo o tem, še najbolj pa morda kritičarka. Videti je, da jo je dočakal privilegij, da je bila izbrana za ljubico, v katero nežni poet vrže kozarec. Starejši kritik spi z mlajšo avtorico in potem širi kritike njenega golega telesa. Mlajši avtorici sta menda v sporu (tudi) zaradi nažganega gobezdala in imata podtalno medijsko vojno ob tem. Pred tem ena od avtoric navdušeno javno razglaša, kako jo je to gobezdalo med seksom prosilo, naj ga “prosi za kurca”, in kako jo je to vzburjalo. Potem govorice o tem, kako obstaja vplivni mož, čez čigar posteljo morajo iti “mlade kritičarke”. In tako dalje.

Bilo je, skratka, gnusno. Zame pa je bila kaplja čez rob sledeče: v dveh primerih sem sedel z dvema različnima literarnima družbama v nekem prostoru. V obeh primerih sem izmenjal nekaj besed z dvema mlajšima slovenskima pesnicama. Prepričan sem, da nisem izkazal nobenega znaka seksualnega zanimanja zanju, ki ga tudi nisem imel. V obeh primerih sta bila prisotna neka očaka, od katerih je eden imel razmerje z eno od pesnic, drugi pa si ga je želel imeti z drugo. Sredi pogovora sta me oba začela poniževati. Najprej nisem dojel, kaj se dogaja. Pozneje sem pokapiral, da gre za to, da sta ljubosumna. Vendar OK, pač, pohotneži, ki svojo pohotnost projicirajo na vse ostale. Zaradi tega nikakor ne morem biti užaljen, gre za nekako uboge ljudi. No, potem pa še eno presenečenje: nesojeni objekt mojega poželenja me je začel braniti in težiti staremu opitežu, naj me ne ponižuje. Modelka je dejansko igrala to igro! Tudi v drugem primeru se je očitno neki prisotni kritičarki zdela takšna opredelitev moje vloge v situaciji samoumevna. Ugotovil sem, da gre še za eno popolnoma nenavadno pravilo na sceni, ki ga nikoli ne bom ponotranjil in ki ga niti ni mogoče premagati. Ne da bi imel možnost izbire, sem zapadel v neko projekcijo Ojdipovega trikotnika. Spomnimo se na tem mestu Deleuza: “Če se ujameš v sanje drugega, si se zajebal.” Odločil sem se, da ubožci pač naj imajo svojo zabavo. Te stvari sem sčasoma pozabil.

Rekli boste, kako spet čenčam. Vendar trdim, da je čenča osnovni literarni žanr scene in je kot tak vreden poglavitne pozornosti. Reprezentira določen simbolni kapital, ki pa je, če smo nekoliko hiperbolični, sam izraz nekega ključnega tipa kapitala, namreč seksualno-emocionalnega. Kot je razvidno, bi sam bil zelo srečen, če bi se mi s čenčami ne bi bilo treba ukvarjati; žal pa predstavljajo določeno razlagalno nujnost.

Spomini, ki sem jih potlačil, so se znova prebudili pred kratkim, ko sem se kot povabljeni kritik udeležil Festivala Pranger. Najprej je pesnica Simona Kopinšek med eno od posnetih debat oznanila, da se je s scene umaknila zaradi neprestanega spolnega nadlegovanja na njej. Potem pa sem pred podelitvijo Stritarjeve nagrade govori še s kolegico Anjo Radaljac. Omenila mi je incident, ki se je zgodil v njeni korespondenci z Evaldom Flisarjem, priznanim pisateljem in glavnim urednikom etablirane literarne revije Sodobnost. Korespondenca je potekala prek mailov, ki mi jih je Radaljac tudi pokazala ...

Pred časom je Radaljac Flisarja v precej uradnem tonu povprašala za delo pri Sodobnosti. K vprašanju je pridala omembo svoje težavne eksistenčne situacije. Ta je sistemska značilnost za mlade delavke in delavce na slovenskem literarnem polju; v kontekst prošnje za delo ravno tako vstopa kot sistemsko nujen simbolni dodatek. Ta sistemski dodatek pa nudi vplivnežem privilegirano izhodišče za izkoriščanje težavne situacije mladih in zvajanje uradnega diskurza na neformalnega in osebnega.

Korespondenca, ki nas zanima, se začne po tem, ko Flisar Radaljac ponudi delo in pri njej naroči članek. Najprej je tu Flisarjeva prošnja, naj mu omenjena pošlje fotografijo, ki bo temu članku priložena. Radaljac jo pošlje. V nadaljevanju lahko berem sledeče:

07. junij 2016, 17:22, Evald Flisar:

Naj ti si pa lepa in seksi in samozavestna, kar vse človek pričakuje od perspektivne intelektualke, kritičarke, avtorice in bogve kaj še vse:-)

7. junij 2016, 17:27, Anja Radaljac:

No, Evald, pa se res vsak dan človek nauči kaj novega, npr. da se od intelektualke/kritičarke/avtorice pričakuje, da bo seksi.

7. junij 2016, 17:36 Evald Flisar:

Absolutno! A ne veš, da je za moške najbolj seksi ženski intelekt? Fizična lepota je lahko le bonus:-) Jaz se nisem nikoli v življenju zaljubil v žensko, ki mi ga ne bi z nekaj stavki postavila pokonci. In ker je Aljaž moj polrojak, sem prepričan, da to velja tudi zanj:-)

Pustimo to. In lep pozdrav obema:-)

Po hitrem slovesu Radaljac se Flisar znova oglasi 29. junija, s prošnjo Radaljac, naj nekaj v njegovem imenu prosi svojega partnerja Aljaža Krivca. Radaljac ga preusmeri na njegov mail, Flisar pa nadaljuje s precej trapastim šovinističnim podjebavanjem; češ, ali zdaj ne govorita več, ko je on dobil (Stritarjevo) nagrado. Radaljac izpostavi nelagodje, ki ji ga sproža Flisarjevo nadlegovanje. Flisar se nato predvidljivo izkaže v vsem svojem razkošju:

“Saj res, kaj sem pa skušal narediti zate? Ponudil sem ti (po burnih debatah na uredništvu) pisanje Gledališkega dnevnika (nekaj mesecev v alternaciji z Bogatajem, potem izključno). To bi ti prineslo 2.500 EUR na leto. Ravno prejšnji teden smo se na sestanku uredniškega odbora za knjižne izdaje odločili, da ti zaupamo v prevajanje dve knjigi iz našega evropskega programa. To bi ti prineslo nekaj čez 5.000 EUR. Gotovo se spomniš, da si se obrnila name po pomoč. Želel sem pomagati, da bi z Aljažem lahko bolj normalno živela. Zato se mi zdijo tvoji očitki o kakršnem koli "namigovanju" tako zelo deplasirani. Tudi kar zadeva uredniške napotke, sem imel v mislih samo napotke o tem, katere predstave bi najbolj želeli, da si ogledaš in oceniš. Po tvojem osebnem napadu name so se stvari žal spremenile: ožjemu uredništvu se zdiš nepredvidljiva, po nepotrebnem krivična in vzvišena. In zato prenevarna za redno sodelovanje. Tukaj žal ne morem pomagati. Škoda. Zate in za nas.”( 30. junij 2016 10:47)

Ob konkretni vsebini te konverzacije seveda ni treba izgubljati besed. Bolj pomembno je izpostaviti dve opazki: prvič, da se zdi, da se Flisar svojega seksizma in nadlegovanja pravzaprav sploh ne zaveda, in drugič, ter vzporedno, da je pozicija moči pri eksistenčnem ogrožanju ljudi, ki se ne podvržejo njegovemu nadlegovanju, zanj popolnoma samoumevna.

Kako je to mogoče? V številnih člankih sem razvijal tezo o družinskem dispozitivu, ki generira razmerja moči na literarnem polju. Vprašanje generacije je, denimo, zato tako poudarjeno, ker je razmerje med generacijami dejansko razumljeno kot družinsko razmerje v odnosu do obvladovanja javnih sredstev. Obenem pa to razmerje opredeljuje domet subverzivnih akterjev: kdorkoli je že v tem trenutku jezen in kritičen, bo v naslednjem trenutku, ko preboli najstniške sentimente, stopil na naše mesto. Ta logika se izjemno čisto kaže v intervjuju z Gregorjem Tomcem. Predpostavlja se, da je mogoče delovati šele po umestitvi v slabo fantazmatsko podobo Ojdipovega trikotnika.

Mislim, da je zdaj treba to družinsko logiko pripeljati do skrajne konsekvence – rigoroznega patriarhata. Ob otročjih fantih stojijo ženske. Fantje imajo načeloma na voljo tri izbire: vztrajati v povprečju, se upirati, kar pripelje do serijskih poniževanj, ali se sliniti k starcem za nagrade, uredniška mesta in podobno; kar spet pripelje do povprečnosti, v kateri so že starci. Ženske imajo načeloma na voljo tri izbire: postati zadovoljevalke spolnih potreb pohotnežev ali se upirati in izginiti. Hibridna različica prve opcije je, da se oblikujejo v poklicane psevdofeministke, ki pravzaprav z vsakim zapisom, ki je analitično in konceptno polpismen ter neluciden, vendar dosega nekoliko širšo javnost, mečejo slabo luč na feminizem. V primeru, da je ta psevdofeminizem deležen kritike s strani kakšnega “mladega kritika”, je ta kritik nato takoj diskreditiran kot šovinist. V tem delu sta z enim zamahom izključena tako nesubmisivna ženska kot nesubmisivni moški, medtem ko so povzdignjene pridne in “pametne deklice” (kot nekje zapiše Kolšek; te “deklice” igrajo v literarni družini vlogo hčera) ali pa dežurne gejše (te osebe v družini igrajo vlogo žena).

Tu seveda ne gre za zaroto genialnih pohotnežev, dispozitiv namreč subjektivira tudi njih same. Iz zgoraj prilepljenega je jasno, da Flisarjev domet razumevanja ne seže do momenta minimalne samorefleksije.

Obenem pa je v igri denar. Denar je nekakšna življenjska sila, ki poganja dispozitiv. Sodobnost je v vrhu po prejemkih državnih sredstev, namenjenih literarnim revijam s strani JAK-a. Osnovni pogoj vztrajanja vseh akterjev, tudi pohotnežev, v teh razmerah je bitka za denarna sredstva. Preskrbljeni pohotneži stopajo v relacije moči z mladimi delavkami in delavci, ki životarijo na robu eksistenčne vzdržnosti, in imajo tako prednost v upravljanju z njihovim seksualno-emocionalnim kapitalom. No, nekateri od scene še nismo eksistenčno odvisni, kar lahko predstavlja pogoj za upor.

Ker pa ne gre za zaroto in ker pohotneži razumejo bolj malo, ne morejo razumeti dogodka upora, ki vznikne mimo dispozitiva. Tako se ne morejo se počutiti ogrožene. Flisar niti ne pomisli, da bi lahko kdo njegovo e-pošto izpostavil javni objavi. To je tako njihova prednost in slabost. Ravno zaradi svojega nezavedanja se zdijo nepremakljivi. Ravno zaradi njega pa jih je mogoče izpostaviti tudi kritiki širše javnosti in ostalih medijev. Zato na tem mestu le-te pozivam, naj se na situacijo odzovejo.

Za konec pa bi želel ožjemu uredništvu Sodobnosti, v imenu katerega govori Flisar, zastaviti vprašanje, če resnično podpira njegovo delovanje?

Obenem bi opozoril še na dejstvo, da je Flisar predsednik slovenskega PEN-a, in pozval k sestavi dopisa, ki bo krovno mednarodno instanco obvestil o dogajanju v Sloveniji. To bi znali biti zanimivo glede na feministično usmerjenost predsednice Mednarodnega PEN-a Jennifer Clement.

Naslov tokratne Humanistike je približen prevod lajna iz pesmi Kiša banda Goribor, ki bi bila morda primernejši naslov za 263. številko Časopisa za kritiko znanosti, ki se nekako okorno, a učeno sliši takole: Glasba v primežu med fenomenologijo in sociologijo. V primež stisniti »eteričnost« glasbe torej, jo epistemološko pod-graditi in pretresti vse možne metodologije »prešanja« zračnih valov. Dovolj poetičnega cinizma za začetek, nadaljujmo resno. Časopis pred mano me ni presenetil ne vsebinsko niti avtorsko. Zbrana ekipa avtorjev se po sicer različnih poteh prikotali do strinjanja, da je poetično opisana narava glasbe iz naslova vzrok nujnosti interdisciplinarnega obravnavanja. Da so avtorji vsi redom akademske “baže“, ali pa skoraj vsi, je vsaj potrebno opaziti.

Že v uvodu nekajkrat omenjena ontološka izmuzljivost glasbe je eden od vzrokov akademskega primeža, ki po eni strani okopava znotraj-referenčno glasbeno polje, nedvomno tudi z določeno mero sicer zožanega historiziranja predvsem klasične glasbe, a je še globoko v 20. stoletju zaznamovana s svojo primarno formacijo v zanjo skoraj mitiziranem 19. stoletju. Govorimo seveda o muzikologiji. Na drugi strani tega primeža je sociologija glasbe, ki je v splošnem nesramežljivo analizirala produkcijo, distribucijo in recepcijo glasbe. In ne, s tem še zdaleč ni nič narobe. A čas je bil in je še za zbliževanje, sporoča pričujoča številka. V zmes moramo dodati vsaj še razmah kognitivnih znanosti v zadnjih desetletjih, ki jih v številki bežno omenjata dva od avtorjev: Gregor Pompe in Aleš Nagode. Kognitivni vidiki glasbenega udejstvovanja so nekaj, kar ne gre zanemariti, seveda z veliko mero opreznosti tako pri epistemoloških “uzancih“ kot v nekritični aplikaciji.

Tako je v krogih kognitivne znanosti precej znana raziskava o odzivnosti dojenčkov na bolj in manj disonančno glasbo vse tja do konsonance sladkobnih melodij uspavank. Iz rezultatov se da pavšalno zaključiti, da je melodična glasba univerzalno prijetna generičnemu človeku in je torej izvorno stanje “harmonično“. Na nek komičen način rezultati naturalizirajo nekatere stare dogme o glasbi in hrup postavljajo na temno stran zvočnih svetov. Slednji deluje kot neskončna temina neukrotljivosti, iz katere vznikajo lepi glasbeni “vzorci“. A stvari niso tako preproste že zaradi ambivalentnosti tega, kaj glasba sploh je in za koga je. Bohotenje “hrupnih“ žanrov v zadnjih desetletjih nastavlja kar nekaj zank takšnim prehitrim zaključkom. Jacques Attali v svoji knjigi Hrup zarisuje to ambivalentnost od sankcioniranja in reguliranja različnih modalitet hrupa do njegove ontološke zavezanosti z glasbo. Nekatere današnje godbe poskušajo aktivirati to zvočno gmoto prav v njeni ambivalentnosti in nedoločljivosti. Zakaj se takšna “hrupna glasba“ izmika omenjenemu primežu pa najbrž ne preseneča. Te vednosti imajo trdovratne epistemološke korenine. Aleš Nagode v svojem tekstu zato upravičeno odpre vprašanje same opredelitve glasbe. Očitno je to nujen predpogoj tako za perceptivno kot epistemično razumevanje glasbe. In tu smo pri fenomenologiji in sociologiji.

Nedvomno sta zgodovinska in teoretska povezanost glasbe in fenomenologije nekaj prispevali k teoretski konsistentnosti muzikološkega preučevanja glasbe. Bruce Benson v nekem svojem tekstu našteva kopico proto-fenomenologov, ki so se na veliko lotevali glasbe. A če sem lahko spet malo ciničen: kot da lahko glasbo s Husserlovo»transcendentalno« redukcijo odvežemo prevladujočih konceptov, ontoloških »verjetij« in teorij ter se srečni potopimo v »samo zračno tekočino«, tako položeno v vakuumski oblak nato razstavimo v esencialne lastnosti in analiziramo, kako se imaginativni objekt razstavi in sestavi pred nami. S hudomušno parafrazo Berkleya lahko še bolj hudomušno vprašamo: ali glasba, ki prihaja iz radia, ko zapustim prostor, ostaja glasba? Ali ta obstoji le v intencah njenih ustvarjalcev neodvisno od recepcije? Kaj je glasbeno delo in kaj je onkraj izvedbe? Kje in kako vleči linije nastajanja in izginjanja? Kako se prepletajo? Kaj ni poslušanje glasbe zgolj prijeten dokaz solipsizma? Lahko v časopisu predlagani metodološki in epistemološki pluralizem sploh prepričljivo zaživi?

Gregor Pompe po pretresu vseh mogočih vidikov recepcije glasbe tudi v omenjenem primežu zapostavljene psihologije shematizira glasbeni produkcijsko-recepcijski proces, ki vključuje večplastnost uživanja glasbe. Od zvočne plasti zvočnega nihanja preko kognitivnega prepoznavanja glasbenih vzorcev, torej nevro-zvočnih reprezentacij, nastanejo nekakšne muzikološke strukture s svojo harmonsko-melodično logiko, ki pa se jim kasneje skozi proces semioze pripisujejo razni pomeni. Pompe tudi te sistematizira, in sicer v sledeče: v fiziološke odzive, čustva, slogovno-žanrske, sociološke in kulturološke pomene. Seveda se zaplete, ko se lotimo produkcije glasbe. Pompe sramežljivo predlaga, da se pomikamo v “nasprotni“ smeri predlagane sheme. Vse do sedaj povedano in kar bo še povedano nas sili, da tej shemi damo zgolj status idealnega tipa, ki pa gotovo ima funkcijo dobrega orientiranja. Pompetovo shemo razumem kot poskus opredelitve glasbe na čim bolj nevtralen, strukturalen način. A tam, kjer nastajata pomen in smisel, sta prav tako užitek in vrednost, na kar v svojem prispevku lucidno opozori Matjaž Barbo. Razumevanje glasbe je vpeto v referenčne sisteme in kategorije, pravi. Tukaj je gotovo potrebno narediti korak naprej in reči, da te niso nevtralne, še kako so obtežene z moraličnostjo in posredovane skozi medijsko mašinerijo in predvsem institucionalizirano vednostjo. Kako kapital apropriira samo polje glasbenih form pa v svojem tekstu lepo ilustrira Jože Vogrinec.

Ko že govorimo o moraličnosti interpretiranja glasbe, se čutim skoraj dolžan citirati Rogerja Scrutona, ki v zadnjem poglavju knjige Aesthetics of Music pravi: »razdelal sem nekaj komadov in poskušal pokazati, da melodija v pesmi ‘She Loves You’ skupine Beatles izkazuje pristen glasbeni interes in takisto kvaliteto, ki je ne moremo najti v glasbi Nirvane ali R.E.M.« Pristen glasbeni interes in kvaliteto, resno? Kaj bi šele rekel o glasbenem interesu kakšnega Merzbow. Tu se najbrž odpira vprašanje recenzij glasbenih stvaritev, ki je gotovo vredno pretresa in debate. O tovrstnih problemih, ki jih ob drugih odpira tudi obravnavana številka ČKZ, smo pred kratkim spregovorili na našem radiu, eden od gostov pa je bil takrat prav urednik pričujoče številke Časopisa za kritiko znanosti Gregor Pompe.

Ičo vidmar s svojim tekstom minimalno zareže v polje vednosti in njegovo formacijo. Potrebna je nekakšna genealogija tega polja, le tako bodo namreč jasnejša historična razmerja med posameznimi “znanostmi“. Semioza, o kateri piše Pompe, je torej na nek način predmet oblastnih razmerij, torej določenih pozicij moči. Attali to odlično popiše, ko govori o dolgi zgodovini relacij med oblastjo in glasbo, o vztrajnem poskusu pacifiziranja, udomačitve slednje. Glasba in vednost o glasbi sta na nek način so-konstitutivni. In morda je prav to premalo poudarjeno v tej številki ČKZ.

Nadalje se mi zdi, da gre v teh vednostih večinoma za neko iskanje identitete, za “pravilno“ reprezentacijo glasbe, za oblikovanje nabora določenih identifikacij. Morda lahko za konec podamo namig v smeri drugačne miselne poti, ki morda obide to zunaj/znotraj referenčno in ostale prevladujoče kategorije. Mimo, ali ob procesu »pomenjanja« je smiselno analizirati učinke glasbe čisto v smislu njene fizikalnosti, ki deluje na fizikalna telesa in jih aktivira. Na relacije izkustev telesnih stanj. O biologiji glasbe ni bilo rečeno nič, ta vidik je vsaj zanemarjen v obravnavanih tekstih, ki se osredotočajo se bolj ali manj na načine organiziranosti glasbe in težijo k čim večji možnosti. Ta sonično–korporalna učinkovitost glasbe morda odpira drugačno miselno linijo. Morda. Glasba je glasba. Tavtologija, do katere na koncu neogibno pride poslušalec, ki se zaveda, kako neskončno težja naloga kot poslušanje ljube mu glasbe je modrovati o njej. Nekateri to počnejo za denar, ostali pa smo le občasni mazohisti.

V svojih monografijah je ameriški avtor Jerome Berg podal obsežno zgodovino/popis kratkovalovnih radijskih postaj... "I'm not worthy!" pravi Leteči pilot.

Jerome Berg, The Early Shortwave Stations: A Broadcasting History Through 1945.

Jerome Berg, Broadcasting on the Short Waves, 1945 to Today.

shortwavearchive.com

Zbirka posnetkov kratkovalovnih postaj, med njimi pa tudi posnetek, ki smo ga poslušali v oddaji

Julijski RADAR na dan začetka letošnje Sayete prinaša mashup zvokov in muzikalij iz Kreativnega tabora Sajeta 2014, posnetih na tamkajšnji zvočni delavnici Boštjana Leskovška - kateremu se ob tej priložnosti zahvaljujemo za posnetke -, vključno s techno-noise jame sessionom-passionom delavnice.

Evropska unija. Od vseh eksotičnih dežel mi je ta najbolj tuja. Saj to ni mišljeno kot strašno globokoumna misel. Pač pojma nimam niti, kako je videti, kaj šele, kako funkcionira. Srednjo šolo sem preživotaril, nisem se udeleževal ekskurzij, na katerih bi spoznaval rajh in domovino, kot avant-turist pa itak rajši potujem po Bližnjem vzhodu in Balkanu. Tam vsaj vedo, kaj je EU. Tudi sam se tega dela svoje identitete zavem šele, ko jo zapustim. Ko ugibanje, v katerem delu Rusije je Slovenija, prekinem z ponosnim vzklikom: »V Evropski uniji!« V šengnu; za mejo, ki bo končala vse meje v državi, ki bo končala vse države.

Bil sem torej v Alzaciji, v Strasbourgu; v regiji in mestu, ki sta bila po vojni, ki je končala vse vojne, spet pripojena Franciji. Potem je bila še ena vojna, v kateri je bila pokrajina spet malo nemška, ampak ta vojna je pa za ziher končala vse vojne. Tako da je pokrajina spet francoska. Strasbourg je bojda največkrat zavojevano mesto. Tja se iz Bruslja na vsaka dva tedna seli Evropski parlament. Ko rečem, da se seli, mislim to dobesedno: karavana birokratov, asistentov, poslancev spakira kovčke in se za slab teden preseli v Strasbourg. Vsaka selitev bojda stane 15 milijonov. Zakaj? Ker smo se tako odločili. Zato! Ako je odločitev demokratična, je heretično dvomiti. Skeptik raus!

Kakorkoli, od lanskega poletja spremljam apokaliptične vizije o Evropski uniji. Če Grčija ne plača pufov, bo katastrofa, če bo preveč mohamedanskih azilantov, bo katastrofa, zdaj, ko naj bi šla Britanija, smo pa ziher, ziher kaput. Tudi sam sem se poleg enkratnega novinarskega neživotarjenja odpravil tja tudi z antropološko-voajersko agendo. Kako se ta kažejo ti pretresi minulih dogodkov na vzdušju tega kraja, ki mi je sicer znan manj kot bugarska skupština, dasiravno sta si precej podobna. To je vendarle sistem, katerega edina ideologija je skupek floskul o širitvi, združevanju, demokraciji in trgu, trgu in še enkrat trgu. A smo omenili trg? Ja no, trg je jako pomemben. A vseeno me je zanimalo, kako se omenjeni rezi kažejo v vzdušju posameznikov, ki morajo za bajne plače v nemogočem sistemu verovati in izpeljevati prej omenjene floskule. Povedano v EU žargonu: zanimalo me je stanje sinergije.

Čas je bil pravšnji, obetala se je namreč druga debata o brexitu. Kokic mi sicer niso pustili prešvercati oziroma za njih nisem našel pravega obrazca, a kljub temu pričakovanja niso bila nič manjša. Vsi so bili tu, Juncker, Tusk, Le Pen, Verhofstadt … politološki Woodstock. Nigla Faragasicer ni bilo, ampak to je bilo še boljše, saj so solo izvedbe headlinerjev prišle še bolj do izraza. Itak so vsi v en glas govorili, da je ničla.

Zanimivo, kakšno strukturno mesto so zasedli skeptiki znotraj debate. Če je demokratičnost ena izmed konstitutivnih floskul EU, je bil britanski referendum demokratičen. Vsak neskeptični poslanec je absolutno, brez pardona sprejel demokratičnost referenduma, v isti sapi pa zatrjeval, kako je ves referendum temeljil na laži in zavajanju. Ta dvojnost se mi zdi kar značilna za EU. Ni važno kaj, zakaj, važen je protokol. Ukaz ljudstva je absoluten. Moj APR-ovski sopotnik je sicer pri neskeptičnih poslancih preudarno poizvedoval, čemu grški referendum ni bil dojet pol tako legitimno kot britanski? A voljo imajo lahko le ljudstva s čistimi računi, tako ali tako pa je skepsa za one druge.

Evroskeptiki so paradoksalno združili evroposlance kot še nikoli doslej. Zdi se, da so kar tekmovali, kdo bo bolj poniževal skeptike in bolj bajno koval prihodnost: skupna vojska, zavarovanje … federacija! »Either we change or we die,« je slogan belgijskega poslanca, ki morda najbolje opiše vzdušje tega zasedanja. Obče je sprejeto, da je Evropa v tej obliki nemogoča. A sedaj, ko bo največja skeptična država odšla, bo prišel napredek. Dvomljivci so nas samo zavirali, sedaj bo prišla Evropa, brez dvoma! Resnično paradoksalno, da je glavni vtis, ki ga imam od tega zasedanja, da je brexit ne toliko triumf skeptikov, ki so se precej zakockali, ampak bolj, recimo temu, federalistov.

Niglu Faragu so na prejšnjem zasedanju očitali, zakaj je prišel na zasedanje, če hočejo ven. Tokrat so mu očitali, zakaj ni prišel in sprejel odgovornosti. A ravno to je njegova poanta: da si lahko totalen trol, pa si še vedno najbolj prepoznaven in tudi učinkovit evropski politik, zajebal se je le toliko, da je bil preveč uspešen evropski politik. Ni mu treba biti tam. Nikomur ni treba biti tam. Morda je tu mogoče najti izvor te prav čustvene užaljenosti neskeptikov. Priznam, tudi mene je kolektivni hejt prevzel in sem z majajočo glavo gledal tiste zastavice v tisti ogromni hali.

A takoj zatem je prišlo do glasovanja. Farage je prišel, itak nekaj v zvezi z imigranti. Takrat, priznam, je tudi mene obdal dvom ob tem kolektivnem sinhronem birokatizmu. Sprejemali so neko poročilo, niso bili za celega, zato je vseh 751 poslancev glasovalo o primernosti posameznih odstavkov. Moj bog, moj prvi vtis je bil, da gre za tiste severnokorejske sinhronizirane plese, toliko rok in palcev, zraven pa še ples rdečih in zelenih lučk odobravanja in nasprotovanja. Toliko neke investicije v instituciji, ki ima v Uniji verjetno manjši vpliv kot pri nas Pahor. V tistem trenutku je tudi mene prevzel globok dvom. Saj to je za zameriti skeptikom, da so zmonopolizirali skepso. To niso evroskeptiki, ampak prej evrofobi ali pa evrohejterji. Skepsa je zdrava; osnova novoveške znanosti, precej so sicer omenjali identiteto Evrope, ampak v resnici bi ravno skepsa in dvom morala biti temelj.

Nimamo prostora, da bi načenjali vprašanje identitete ali nepovezanosti z ljudstvom, ki je bilo poleg tega, da so skeptiki navadni lulčki, glavna nit razprave o brexitu. A vseeno me je začudilo omenjanje »founding fatherjev« in predvsem Churchilla. Ena izmed treh zgradb parlamenta celo nosi ime Winston Churchill. Sicer malo čudno, da je ta britanski konzervativni kolonialist, v bistvu Tito brez domobrancev, katerega življenjski cilj je bil, da zapiči Union Jacka v Carigrad, tak svetnik tega demokratičnega Vatikana, ampak o tem kdaj drugič. Večkrat se je pojavilo vprašanje: »What would Winston Churchill think?« Če bi ugibali, bi bil naš prvi odgovor to, da bi bil verjetno čisto frapiran, da ni več meje med Nemčijo in Avstrijo.

A skeptiki imajo vendarle prav. To je nemogoč sistem, denimo prej omenjena selitev, ki je, vsaj kar zadeva poslance, obče osovražena, je nekaj, kar je v praksi nemogoče spremeniti.

Ostanejo samo še floskule in velike plače. A zanimivo, da sem tak zanos in vsestransko navdušenje nad idejo in poslanstvom EU, pa karkoli že naj bo, videl samo še na enem kraju, v Idomeniju med begunci. Sicer so jih naslednji dan prestregli –tudi slovenski – policaji Frontexa, jih dali na prefuk Makedoncem, ti pa so jih potem poslali nazaj v Grčijo. A volja je in ljubezen do EU je bila močnejša kot kdajkoli.

Morda bi ravno to bila idealna rešitev tega gordijskega vozla parlamentarnih selitev in hkratnega hejtanja evroskeptikov: prekinimo selitev parlamenta; če lahko enajstkrat na leto relociramo nekaj tisoč prvorazrednih birokratov, bi s tem denarjem komot desetletja akomodirali nekaj deset tisoč beguncev, pa še naselili bi jih lahko v ta stekleni kolosej, ki je naš nadparlament. Konsenz bi našli tudi v tem, da bi to do konca razpizdilo Marine Le Pen, ampak tudi ona bi verjetno sprejela ta manever: če se bo Evropa zares združila, potem bomo s tem dobili kritično maso modelov, ki zares verjamejo v Evropsko unijo. Če pa imajo skeptiki prav in so begunci po eni strani res tako ekstremni in nevarni, po drugi pa bo Evropa razpadla, bodo z 20.000 ekstremisti v Strasbourgu prvič dobili zares učinkovito obrambo pred Nemčijo.

V Evropo je šel Turk.

V živo raziskujemo, debatiramo, poslušamo razne izjave o problematiki seksizma, kritike in scene, mladih in starih...