Molk je tisti, ki onemogoča, da bi lahko pisali zgodovino žensk. Molk arhivov, ki iz pravno-državnih dokumentacij vztrajno briše prisotnost druge polovice, odsotnega dela prebivalstva, ki ostaja zaprt za zidovi svojih domovanj. Vprašanje statusa resnice, vprašanje ali je resnično šlo za molčanja ali pa je patriarhalizacija zgodovine povzročila, da se je izbrisal tolikšen del žensk, ki so vseeno uspele posegati v javni prostor, je na tej točki nerešljivo. Poklic zgodovinarja je moški poklic. Zgodovinar piše zgodovino v moškem spolu ter tako briše dosežke žensk v javnem prostoru in pozablja na njihovo prisotnost. A moški je hkrati tudi politik, je tvorec javnega diskurza in zaseda najvišje položaje, medtem ko ženski dodeli molk in umik v zasebno.
Michelle Perrot, zgodovinarka, raziskovalka in ustanoviteljica Group d'etudes, feminističnih študijev na Univerzi v Parizu, piše o ženskah in ne o »Ženski«. Poleg zgodovinarja Georgesa Dubyja,je bila glavna urednica petih, v slovenščino žal neprevedenih zbornikov, z naslovom A History of Women, ki se osredotočajo na potlačene, utišane ženske glasove na zahodu in na dogodke onkraj velikih osvajanj, vojn in revolucij. Obsežni zborniki obravnavajo vlogo ženske od antike pa vse do dvajsetega stoletja. Michelle Perrot je večino svojih del o zgodovini žensk pisala v devetdesetih, v času ustanavljanja skupin zgodovinark in zgodovinarjev, kot so na primer WHN (Women's History Network) ali International Federation for Research in Women's History. Pisanje ženske zgodovine, torej zgodovinopisje, ki se je v zapuščenih škatlah starih arhivov uspelo skoncentrirati na zapisano žensko besedo, oziroma besedo o ženskah in njeni družbeni vlogi,ki naj bi jo imela v razmerju do moškega, je bilo, seveda, močno povezano z razmahom feminizma. Največji porast raziskav ženske zgodovine sta v sedemdesetih in osemdesetih doživeli Velika Britanija in ZDA, vendar je Michelle Perrot reperezentativna predstavnica francoske zgodovinarke. Ženske ali molčanja zgodovine je njeno edino delo, ki je, po zaslugi Taje Kramberger, prevedeno v slovenščino. Ta izbor študij, ki jih je avtorica pisala od leta 1974 in do izteka 20. Stoletja je posvečen situacijam žensk v Franciji v 19. Stoletju. Sestavljena je iz petih poglavij, ki se fokusirajo na različne diskurze o ženskem tovarniškem, fizičnem in gospodinjskem delu, zasebno sfero žensk, njihove zagate, izpostavi pa tudi nekaj pomembnih predstavnic, ki so bile slišane tudi v širši javnosti. Michelle Perrot v svojem pisanju ubere genealoški pristop do zgodovine, na kar je verjetno vplival tudi njen sodobnik Michel Foucault.
Če so ženske konec 18. stoletja v Franciji lahko sedele v pivnicah in diskutirale z moškimi, v Normandiji v 18. stoletju so jih v predilnici celo nadzorovale, perišče pa je bil socialni kraj organiziranja stavk in zadrug, se je v 19. stoletju to drastično spremenilo. Restavracija poleg državljanske ženskam odvzame še civilno vlogo in v Franciji v času drugega cesarstva zariše mejo med privatnim in javnim, ki pomeni strogo ločitev med moško in žensko sfero. A kljub temu, da velja prepričanje, da je 19. stoletje čas somraka, zaprtosti in zatiranja, čas, ko je zasebno in družinsko življenje glorificirano do skrajnih meja, nasprotno govorijo ravno glasovi onstran tišine, nekateri uporniški glasovi žensk, ki so v javni diskurz vpeljale vprašanje svojega družbenega položaja. To so omogočile predvsem ekonomske, politične, socialne in kulturne spremembe. 19. stoletje je čas spontane zgodovine, kakor to označi Foucault. Čas nenehnega brskanja po preteklosti, čas oziranja nazaj prav zaradi nezmožnosti izvirnega ustvarjanja in iskanja novih oblik izražanja. Prav razmah zgodovinske radovednosti je omogočil, da se je v zgodovini našel prostor tudi za ženske, kar pa se je lahko začelo le s prepoznanjem. Prepoznavanje zatiranja žensk in upor proti njem pomaga konstituirati sebstva kot subjekte zgodovine. Šele prepoznavanje skupnega zatiralca in skupne identitete omogoča, da bi zgodovina žensk zares začela obstajati, kljub temu, da kategoriziranje in definiranje identitete na podlagi skupnega zatiralca prav tako lahko povzroča veliko težav. A spoznavanje skupnih problemov s katerimi se soočajo ženske v 19. stoletju širi diskurz o pravicah žensk, o ženskah na delovnem mestu in o njihovi vlogi v družinskem življenju. Na podlagi tega se začnejo formirati prva feministična gibanja oziroma, prvi val, kakor temu pogosto rečemo. Na razvoj feminizma v 19. stoletju sta zagotovo vplivali Olympe de Gouges z Deklaracijo o pravicah ženske in državljank in seveda Zagovor pravic ženske Mary Wollstonecraft, ki sta pisali stoletje prej. Poleg tega je na to obdobje vplivala še industrijska revolucija, ki je počasi pretrgala z vezmi ekonomske in simbolne odvisnosti od moških. Ženske so bile zaradi povečane revščine v družinah prisiljene hoditi v službo. Kljub temu je moški diskurz bil posvečen poveličevanju materinstva, reproduktivni funkciji žensk in njeni vlogi kot gospodinje.
A Michelle Perrot se ne osredotoča le na feministična gibanja, na ženske, ki prepoznajo zatiranje v družbi, temveč tudi na zasebno življenje deklet. Avtorica se pri opisovanju ženske zgodovine opre na manjše dogodke, ki prekinjajo kontinuiran tok zgodovine. Začne torej odpirati zasebne arhive, kjer raziskuje številne ženske dnevnike in zasebna pisma. Najprej se osredotoči na pisma treh hčera Karla Marxa, ki večino časa presedijo doma, prepisujejo ter prevajajo očetova dela in se v javnosti ne želijo izpostavljati. Za M. Perrot Marxove hčerke vsekakor niso feministke, saj se ne udeležujejo feminističnih gibanj in se ne povežejo z vplivnimi ženskami kot sta Louise Michel in Paule Minck, ki sta bili članici feministične skupine Société pour la Revendication du Droit des Femmes - Društvo za pravice žensk, kjer so se ukvarjali predvsem s problemom ženske izobrazbe. Poleg tega sta bili aktivni članici Pariške komune in participirali v političnem prostoru. Nasprotno pa Marxove hčerke ostajajo doma, kuhajo, perejo in si pišejo pisma, v katerih objokujejo lastno usodo. Avtorica Karla Marxa prikaže v drugačni luči, v luči očeta, ki si želi svoje hčerke enostavno bogato poročiti in utišati njihove želje, hrepenenja. Morda ga v zasebnem življenju prikaže celo preveč negativno in pozabi poudariti, da na začetku socializem ni želel preveč slišati o feminizmu. Kakor zapiše Monique Wittig v svojih Esejih, je socializem postavljal odnos ženska-moški kot naravni odnos in skrival razredni konflikt med moškim in žensko pod pojmom naravne delitve dela. Bolj kot s socializmom se je feminizem povezal z liberalnimi idejami, katerih najbolj znan predstavnik je bil John Stuart Mill. Na začetku 19. stoletja sta socializem in feminizem povezana bolj na teoretski ravni, na primer z Engelsovim delom Izvor družine in privatne lastnine ter Beblovim delom Ženska in socializem. Vendar pa se je v praksi dogajalo nekaj drugega. Socialistke se niso rade odkrito zavzemale za feministične cilje, ker jih je bilo strah, da bi s tem škodovale proletarski revoluciji. Rešitev za ženske so socialisti videli v univerzalnem koncu izkoriščanja vseh ljudi, zato pa so se zahteve po širitvi ženskih pravic zdele aristokratske in buržujske. Takšni ambivalentni odnosi so vplivali tudi na ustvarjalnost Marxovih hčera. Očetu se uspe upreti le Eleanor, najmlajša, ki si izbojuje nekaj prostora v časnikarski dejavnosti in gledališču. A se na koncu, ko svojih želja ne more izživeti tako, ko si je želela, odloči, da bo naredila konec svojemu življenju in zaužije smrtno dozo strupa.
Še bolj kot Eleanor in njeni dve sestri se podrejanje in zvestoba domu ter materinstvu kaže v zasebnem dnevniku občutljive Caroline Brame, mlade in bogate Francozinje. Ko se vprašamo, zakaj avtorica toliko prostora nameni zasebnemu življenju dokaj nepoznanih žensk in se ne ukvarja s skupinami feministk, ki so se v drugi polovici 19. stoletja ukvarjale predvsem z izboljšavo ženske izobrazbe in prodirale v javni prostor, nam M. Perrot ne pozabi odgovoriti. Raziskava zasebnih pisem in dnevnika se ji zdi pomembna, saj s tem lahko ugotavlja kakšne so bile prakse žensk do lastnega sebstva in kako poteka njihova samoanaliza skozi pisanje. Zasebni arhivi tako povejo veliko o vzgoji deklet v 19. stoletju. Vpliv duhovnikov, ki so skozi spoved nadzirali ženska telesa, jih skušali usmerjati ter spodbujali njihovo duhovnost in dobrodelnost. Avtorica ugotovi, da se mlada Caroline, tako kot Rousseaujev Emil, odvrača od svoje telesnosti in skrbi zase. Svoj dnevnik uporablja za potlačenje želja, krotenje svoje volje in telesa ter se posveča duhovnemu življenju. Prav ukvarjanje z zasebnimi arhivi predstavlja pisanje zgodovine, ki se je dogajala vzporedno z razvojem v politiki, ekonomiji in na ulici.
A navsezadnje se je na ulici Francije v 19. stoletju, kot posledica industrijske revolucije, razraslo močno žensko delavsko gibanje. Bojevite delavke so stavkale proti previsoki ceni hrane, protestirale za odlog najemnin in razbijale stroje. V ljudstvu je ženska krepko navzoča, zato pa mnogokrat zelo ozmerjana. Stavkajoče so bile označene za možače, neprivlačne in preveč bojevite. Avtorica posveti drugi velik del raziskave diskurzu, ki se je osredotočal na vprašanje ženske in dela. Še nikoli se o ženskah ni tako veliko diskutiralo, kot prav v 19. stoletju, ki predstavlja čudovit primer za pravo antologijo mizoginije. Prebiramo lahko bizarne izjave vodilnih politikov, ki so se seveda osredotočali predvsem na erotizacijo ženske na delavnem mestu in na to, kako delo vpliva na žensko lepoto, seksualnost ter plodnost. Diskurz o stroju postane biologiziran diskurz o človeški naravi. Ob pritiskanju nog na pedala stroja so spraševali o tem, ali morda ne doživlja ženska ob tem orgazma, bolj kot slabe razmere v delavnici, pa zdravnike zanima maternica in nevarnost pred sušenjem mleka v dojkah žensk, ki so na sodiščih, trgih ali javnih krajih izpostavljene vulgarnim besedam. Na naturalizacijo teles opozarja že Foucault, ki trdi, da je prav razvoj biologije in medicine v 18. stoletju razlog za tako poglobljene diskurze o telesu in spolu. Slednji je bil prej mišljen bolj na ravni kulturne in družbene identitete, kot pa telesne. Moški diskurz o ženski, ki je zreducirana zgolj na telesne funkcije, v 19. stoletju postane reprezentativen primer takšnega biologiziranega mišljenja.
Poudariti pa je treba, da delavke svoje identitete niso iskale v kategoriji ženskega, temveč so svoj upor vedno naslavljale kot upor proti izkoriščanju na delovnem mestu in proti splošnemu manjšanju mezd. Najprej so se identificirale kot delavke. Bile so nezaupljive do idej Lousie Michel in feminističnih krogov, še bolj oddaljene so se jim zdele saint-simmonovke. Avtorica opozarja, da kljub temu, da je Hubertine Auclert ustanovila društvo Pravica žensk in zagovarjala enako plačo obeh spolov, je vseeno ne moremo jemati za interpretko tega, kar so mislile same delavke. Michelle Perrot poudarja, da je feminizem v svojih koreninah buržoazen, delavsko gibanje pa je svojo identiteto ves čas utemeljeval na možatosti.
A prav ta možatost delavk, ki so iz delavnic prihajale umazane, utrujene in nič kaj privlačne za moško oko, je razburila javni diskurz. Da bi preprečili žensko delo, je 19. stoletje posvečeno poveličevanju ženske kot gospodinje. Skorajda pojejo hvalnico ženski, ki se ukvarja z otroki, bolniki in reveži ter ženski, ki se posveča perilu, kuhinji in higieni. Med tem pa so nekatere presenečeno ugotavljale, da je delo v delavnici celo lažje opravilo kot gospodinjstvo. Navsezadnje so ženske morale poleg vsega skrbno upravljati še z moževo plačo, kar jim je lahko povzročalo hude težave, kakor na primer Maheujki v Zolajevem Germinalu, ko se s svojimi otroki poniža s prosjačenjem pri buržujski družini, da bi s tem denarjem lahko kupila kruh. Zato so mnoge ženske raje, kot da bi doma izpolnjevale gospodinjske obveznosti, hodile na delo. Industrijska revolucija je omajala družinsko celico in na nek način žensko zasužnjila, po drugi strani pa je bil to tudi vzrok za njeno emancipacijo. Vsekakor pa ženske niso kar naenkrat prevzele vse oblike strojev, saj je bilo delo še vedno spolno selekcionirano in diferencirano. Javni diskurzi so bili mnogokrat namenjeni vprašanjem, kateri stroj najbolj ustreza ženski naravi. Tako je neki delegat leta 1867 ugotovil: »Za moškega les in kovina, za žensko družina in tkanine. « In zato je bil ženski dodeljen šivalni stroj. Poleg tega je veliko moč imela tudi Cerkev, saj je vrsto let spodbujala ženske k dobrodelni dejavnosti, kar je povzročilo, da so se kmalu usmerjale v socialne poklice, v ospredju pa je bila torej vzgoja otrok, medicinska nega in podobno. Spolna diferenciacija poklicev se nadaljuje v učiteljske poklice, pisarniška dela, saj so pisalni stroji naravnost narejeni za tanke klavirske prstke. To, da so ženske lahko delale, je vsekakor bil korak do emancipacije, hkrati pa feminizacija poklicev pomeni poglabljanje hierarhije razlik. Ali, kakor Michelle Perrot citira Maurica Godeliera: »pojem »poklic za ženske«, zakoreninjen v simbolično, v mentalno, v govorico, v »idejno«, je družbena konstrukcija, zvezana z odnosi med spoloma.« Tako problem ženskega dela še zdaleč ni rešen.
A za M. Perrot vloge, ki so bile dodeljene ženskam vsekakor niso bile nepomembne. Nekatere so jih jemale resno in iz njih, po avtoričinem mnenju, izdelovale protioblast. Zato se avtorica v tretjem delu knjige posveti ženskam v državljanskem prostoru, ki so proizvajale konflikte, kompromise, premike oblasti in protioblasti v Franciji. Kot že rečeno, je v 19. stoletju razloček med javnim in zasebnim ena izmed modalnosti politike. Ker se ločitev moške in ženske sfere spet usidra v družbo, to povzroči mistifikacijo ženske, saj se mnogi začnejo spraševati, ali morda niso prav one tiste, ki vlečejo niti oblasti in pretvarjajo svoje može v lutke. Spet zaidejo v nesmiselne diskurze o mističnosti, kar v svojem delu Drugi spol obravnava že Simone de Beauvoir. Mistifikacija ženske, ki v zatemnjeni, mračni notranjosti hiše plete niti nerazumljivih čarovnij in skrivnostnih opravil spet razburi družbo, ki je žrtev in hkrati povzročitelj tega. Avtorica seveda opozori, da ženska oblast ni v obvladovanju magičnih sil, ampak v govoru. Feminizem pomeni predvsem to, da ženske spregovorijo, saj je ravno uporaba besede v javnosti simbol oblasti. A da so si ženske sploh upale v javnosti spregovoriti je bil dolg proces. Mnoge so opozarjale, da se ženske ne upajo izražati, saj jih je sram. Vsekakor si ne drznejo spregovoriti na sestankih z moškimi, kar je mnogim dalo misliti, da sploh nimajo ničesar za povedat. Sprostijo se namreč le, če so med njimi ženske. Izjemi, ki sta izstopali iz te strukture sta bili Flora Tristan in George Sand, ki jima Michelle Perrot posveti kar nekaj pozornosti.
Flora Tristan je predvsem raziskovalka, ki v svojem delu Sprehodi po Londonu raziskuje revščino in socialni propad delavcev. Blizu ji je gibanje saintsimonovcev, ki je bilo v 19. stoletju zelo razširjeno. Po idejah Henrija de Saint-Simona se je zavzemalo za enakopravnost vseh ljudi in predvsem za popolno nenasilje in medsebojno solidarnost. Po smrti samega idejnega vodje pa je to gibanje postalo bolj stvar ritualov in hierarhije. Pomemben del saintsimonovstva je prepričanje v enakopravnost žensk in moških ter za osvoboditev vseh iz trpljenja. Prav zato je to gibanje vplivalo na mnoge feministke, kakor tudi na Floro Tristan, ki, kot opazovalka in raziskovalka velemest, želi opozarjati na revščino ter na položaj žensk v delavskem razredu. Vendar so se delavke velikokrat obračale proti njej, saj jim je prevečkrat očitala lahkovernost in preveliko predanost Cerkvi. Torej stvari, ki jih niso želele slišati. Poleg tega je bila Flora Tristan v mnogih pogledih za ljudske ženske preveč tuja. Želi preobrnitev razmerja med spoloma in je avtorica za tisti čas zelo nenavadne izjave, ko pravi: »hočem, da v ljubezni pobudo prevzame ženska«. Način, kako jo moški obravnavajo med razpravami za mizo, jo moti, kadar je diskriminirana zaradi spola, to zapiše z veliko strogostjo. Je kritična in prav zato med mnogimi tudi osovražena.
Druga, ki se osvobodila štirih sten svoje hiše in se podala v svet, je George Sand, ženska, ki se je ves čas skrivala pod moškim psevdonimom, se oblačila v moška oblačila in tako postala pomembna predstavnica ženske v politiki. Bila je družbena mešanka aristokratke in buržujke, ki se je uspela prebiti do Visoke zbornice v Franciji. Ustanoviteljica časopisa Revuse independante, ki je sovražila žensko neumnost in ni bila naklonjena saintsimonvskim feministkam je bila paradoksalnega mnenja, da se ženska ne bi smela udeleževati javnega diskurza. George Sand je namreč zanikala spolno razliko in ves čas zagovarjala misel, da je človeško bitje vselej isto in se mora izpolnjevati kot duša. Je primer ženske, ki je popolnoma prevzela moško vlogo in se v njo asimilirala. In tako kot ostali moški je bila tudi sama prepričana, da ženske zaradi lastne neumnosti še niso pripravljena na volitve. Ženske pomiluje, sovraži njihovo frivolnost in neizobraženost. Ravno zato se tudi znajde v konfliktu s francoskimi feministkami, ki so po letu 1848 kritizirale tako imenovano univerzalno volilno pravico, saj ta v svoj univerzalizem ni vključevala žensk. Saintisimonovske feministke so zahtevale pravičnost in zagovarjale, da bi z volilno pravico prispevale kot gospodinje, za svojo predstavnico v politiki pa so želele izbrati George Sand. A ta jih je seveda zavrnila, saj se ji je zdela volilna pravica preveč aristokratska. Vlogo ženske je razumela popolnoma tradicionalno, kot vlogo matere in gospodinje. Sicer pa je v prihodnosti videla, da bi ženska načeloma lahko volila, a je za to najprej potrebno spremeniti družbo in ženski dodeliti več civilnih pravic. S tem bi lahko zahtevala tudi državljanske.
Ravno na primeru Georg Sand in pariških feministk se kaže razmerje med univerzalističnim pogledom na svet ter esencializmom. George Sand verjame v univerzalnega človeka, ki mu spol ni definiran. Nasproti njenemu univerzalističnemu pristopu pa so ves čas stale angleške feministke, ki so prav zaradi nuje po specifični reprezentaciji žensk v politiki uspele dobiti volilno pravico skoraj 20 let prej. Ženske morajo imeti pravico voliti nekoga, ki zastopa ženske. Spolna razlika se kaže tukaj kot nekaj, kar širi pravice žensk. Obratno pa je bilo v Franciji, kjer je spol diskvalificiran, v ospredje pa se je postavljala individualnost. A le te, po mnenju George Sand, ženska nima, kar pomeni, da ženske nimajo pravice voliti. Na to opozarja že Mona Ozouf, ko pravi, da je francoska napadalnost, nekonfliktnost in olikanost posebnost in vzrok za umanjkanje identitetnega feminizma, kot je bil značilen za anglosaksonski svet. Želja po tem, da bi ženske najprej dobile svojo individualnost je močnejša in prevladujoča. Do individualnosti bi ženska lahko prišla, če bi, kot pravi Monique Wittig, konstituirala sebe kot individualen subjekt lastne zgodovine. Nihče namreč ne more biti opredeljen le skozi zatiranje. M. Perrot poudari, da je ravno iskanje individualnosti in odmik od skupne identitete v kategoriji žrtve vzrok za to, da so v Franciji, državi človekovih pravic, svobode in napredka, v nasprotju z Angležinjami, ženskam volilno pravico dodelili šele leta 1944.
Michelle Perrot zaključi svoje delo z nekaj manjšimi filozofskimi premisleki o formiranju ženske identitete. Problem pozicije zgodovinopiske, ki piše zgodovino žensk je ravno to, da piše zgodovino spola, ki se loči od univerzalne zgodovine moškega in tako žensko še bolj zaznamuje. Biološki spol se tako pojavi kot usoda, ki determinira družbenega in tako na podlagi telesnih razlik rokohitrsko označi nekaj kot enotno izkušnjo ženskega. Pri opisovanju zgodovine zatiranih se je zelo težko izogniti utemeljevanju skupne identitete žensk na podlagi žrtve. Definicija žensk velikokrat uspe le s kazanjem na skupnega krivca, torej na univerzalno patriarhalno strukturo in s tem umesti vse ženske pod siv skupni imenovalec. Zato bi bilo tukaj na mestu vprašanje Judith Butler, ki ga lahko zasledimo v Težavah s spolom: »mar vztrajanje pri enotnosti in koherenci kategorije žensk ne pomeni zavrnitev mnogoterosti kulturnih, družbenih in političnih presekov, v katerih so konstruirane konkretne vrste žensk?« Ali se s tem, ko pišemo zgodovino nekega biološkega spola, ne odvračamo od tega, da bi dali prostor specifičnim problemom, ki so jih imele ženske v določenem prostoru in družbi. Mar lahko problem delavke, kot je na primer Catherine v Zolajevem Germinalu obravnavamo kot isto družbeno izkušnjo, kot jo ima na primer buržujka Cecile (iz istega romana)?
Iskanje skupnega imenovalca vseh problemov na podlagi biološkega spola je preveč podvrženo posploševanju, saj lahko kaj hitro zapademo v binarno selekcioniranje nečesa kot izključno moškega ali izključno ženskega. Ženska je navsezadnje bila vedno vpeta v zunanje prelomnice, ki jih ustvarjajo moški, ne moremo jo razumeti popolnoma ločeno od njega. Ženske zgodovine niti ne moremo razumeti v okviru nekakšnega univerzalnega napredka, v okviru kavzalno-logične časovnice, zato se Michelle Perrot skuša osredotočati na posameznice in svoje raziskovanje usmeri le na območje Francije. Zavestno se skuša odvračati od tega, da bi pisala o ženski na sploh in jo umeščala v kontinuiran tok zgodovine. Zato raje preizprašuje diskurze ter se osredotoča le na specifične izbranke in na njihova zasebna pisma. Takšne principe raziskave sama imenuje foucaultovske prakse zgodovinske raziskave, ki opazujejo mikrooblasti, vzgojo žensk, načela, njihovo obnašanje ipd. Sprašuje se v katerem času in prostoru, katere značilnosti oblasti in regulatornih praks konstituirajo koherentno (samo)identiteto ženske. Strah jo je, da bi žensko obravnavala zgolj kot objekt raziskave. Zato jo nenehno vključuje v širši prostor dogajanja, raziskuje diskurze in načine, kako je bila ženska v preteklosti razumljena. In seveda se kar ponuja vprašanje, ali lahko sploh pišemo izključno zgodovino žensk? Ima biološki spol svojo zgodovino? Mar ne pišemo vedno, ko pišemo o žrtvi, tudi zgodovino tirana? In, če jo pišemo, ali sploh lahko to počnemo drugače kot Michelle Perrot?
