'Neorganski naravi duha, ki svojo sebi ustrezajočo umetniško upodobo prejme v arhitekturi, se zdaj postavi nasproti tisto duhovno samo, tako da poslej umetniško delo za svojo vsebino prejme duhovnost in jo upodablja. V čem tiči nujnost tega napredovanja, smo že videli: nahaja se v samem pojmu duha, ki se razločuje na svojo subjektivno zasebstvo – Fürsichsein – in svojo objektivnost kot tako. Zaradi arhitektonske obdelave v to vnanjskost sicer sije notrina, a ne da bi zmogla tisto objektivno totalno prežeti in ga zmoglo napraviti za povsem adekvatno izrazitev duha, izrazitev, ki ne bi kazala ničesar drugega kot le duha samega. Umetnost se zato iz neorganskega, ki si ga arhitektura, sama vezana na zakone teže, prizadeva približati izrazu duha, umakne nazaj v notrino, ki zdaj nastopi sama zase v svoji višji resnici, brez neorganskih primesi. Na tej poti vrnitve duha nazaj vase iz gmotnega in materialnega srečamo kiparstvo.'
