Ni ga bolj ničnega med časi, kot je teden dni med božičem in novim letom. Postopno popuščanje učinkov pretiranega druženja s sorodniki in praznovanja najbolj všečnega med rojstnimi dnevi se polagoma meša s tiho naraščajočimi nihilističnimi upi po silvestrskem prikritju očitne nespremembe vsega. V takšnem trenutku se zdi primerno spregovoriti o enem izmed vztrajnejših podtalnih tokov filozofije, o patološkem parazitu njene zgodovinske kontinuitete ali, pogovorno rečeno, o literaturi za depresivne. Govorimo namreč o toku filozofskega pesimizma, ki se – nebodigatreba, kakršen je – periodično neumorno zajeda v ustaljeni, na aktualnost pojmov vezani filozofski diskurz, ki ga v zameno enako neumorno odpravlja kot nepravo teorijo, kot golo metafizično navdahnjeno esejistiko oziroma kot teorijo za filozofske softiče, da ne rečemo kar pičke.
Na naslovnici: Polish Landscape II Jan 5 1990 by Donald Sultan
