»Ali poznaš občutek, ko stopiš skozi vrata in pozabiš, zakaj si prišla? Ampak kdo se sploh želi spomniti? Sem si prišla, da pozabiš. Ali se spomniš?« Nahajamo se v prostoru, osvetljenem z modro neonsko lučjo, ovešeneim s papirnato zaveso, ki prekriva vse stene prostora. Napisi na ekranu se ob synthwave spremljavi izpisujejo čez podobo 3D-modeliranega dvorca v idiličnem kraju nam postavljajo ravno prebrana vprašanja. Ogledujemo si videodelo Lawrenca Leka Nepenthe zone – zvočno okolje, poimenovano po zdravilu iz grške mitologije, ki prisostvujočemu pomaga pozabiti na tegobe sveta. Izpisane besede se berejo kot ekspozicija kakšne videoigre, katere glavna protagonistka je obiskovalka 34. grafičnega bienala, ki se ga bomo lotili v tem besedilu.
