Filme, o katerih bova spregovorili z Anjo, je bilo moč videti v domačih kinematografih: na Festivalu dokumentarnega filma, Kino Otoku, Festivalu migrantskega filma, nekateri pa so bili predstavljeni oz. so še na rednih sporedih Kinoteke in Kinodvora. Ne glede na samosvoje avtorske govorice filmskih del, ki jih bova z Anjo predstavili, sta vsem skupna dva vidika: obravnava tematik begunstva ter intenca po oblikovanju angažirane, (filmske) podobe, ki skuša biti vsaj dokument, če ne že iniciatorka aktivnega odnosa na presečišču družbene stvarnosti, filmskega simulakra ter gledalca kot subjekta, ki se bolj ali manj zaveda, da reprezentacija še zdaleč ni nevtralen dogodek.
Prvi del oddaje bo skušal premisliti reprezentacijske strategije treh filmov, ki se ukvarjajo z migrantsko politiko Evropske Unije, ali še bolje, t.i. trdnjave Evrope. V drugem delu oddaje se bomo posvetili Yilmazu Güneyju, saj gre za enega največjih kurdsko-turških režiserjev, igralcev in političnih aktivistov.
//
Pertinentno ostaja vprašanje, zakaj specifična družbena konfiguracija le določene podobe prepozna kot singularne podobe, katerih punctum je punctum prav te družbene strukture. Ali rečeno drugače. Odgovor na zastavljeno vprašanje je seveda kontingenten, po drugi strani pa nemisljiv v morebitni odsotnosti vzpostavljenega zapletenega razmerja med družbeno strukturo in načinom njenega mišljenja. To pomeni, da se percepcija podobe odvija na liniji klasične meščanske strukture javno/privatno, a tudi na liniji skupnosti oz. skupnostnega, ki lahko punctum podobe, apropriiran s strani strukture javno/privatno prekucne oz. da v novo, skupnostno rabo – prav te podobe pa bova z Anjo iskali v današnji Temni zvezdi.
//
Za razliko od Rosia in Brosmmanna, Žilnik ne gradi na statični reprezentaciji in posledično tudi ne na statični podobi. Žilnikova podoba je podoba, ki je profanirana, je podoba, ki se pozicionira v linijo skupnega. Žilniku oblikovanje te linije, ki se odtegne strukturi javno/privatno, omogoči njegov značilen avtorski podpis, ki nenehno prehaja med igranim in dokumentarnim dispozitivom in ki ga težko mislimo brez njegove aktivne režijske vloge, ki se med drugim kaže v evokaciji t.i. doku-drame.
//
Kot Kurd, kot umetnik, kot politični aktivist in kot človek, Güney nikoli ni našel mirnega zavetja, vedno je bil na poti, izgnan iz vseh družbeno-ideoloških struktur zemljevida sveta, a pri tem nikoli ni pozabil svojega izvora. Kot Güney zaključi svoj zadnji intervju pred smrtjo: »Pozivam vas, v imenu svojih prijateljev in demokratov v Turčiji:
-Da pokažete več senzibilnosti do dogajanja v Turčiji.
-Da izrazite zaskrbljenost zaradi razmer v turških zaporih in obsodite mučenja ter usmrtitve.
-Da zahtevate splošno amnestijo.
-Da namenite več pozornosti zatiranju kurdskega prebivalstva, saj so žrtve dvojnega zatiranja – kot narod in kot družbeni razred.
Zatiranje, kot se dogaja v Turčiji, namreč ni le 'trenutno dogajanje v Turčiji', temveč je problem demokracije nasploh. Odgovornost naslavljanja te problematike je na nas vseh«. Besede, ki bi jih lahko Güney ponovil tudi danes.
