V drugi polovici intervjuja sva se z Majo Dekleva Lapajne pogovarjala še o projektu Our Lives: Community, kjer je imela vlogo režiserke, v njej pa je prav tako nastopala tudi Alenka Marinič. Gre za “proper” improvizirano predstavo, financirano z EU razpisom - vanje je Kolektiv Narobov skorajda prisiljen zaradi mizernih sredstev, ki jih improvizacijsko gledališče dobi na slovenskih razpisih. Krovni projekt Our Lives, katerega nosilec je bilo gledališče Gorilla Theatre iz Berlina, je povsem po EU reglcih vključeval 28 izvajalcev iz 28 EU držav, ti pa so bili razdeljeni na štiri predstave. Ker imajo taki projekti ponavadi zelo tesne finančne in časovne okvirje, se je Dekleva odločila, da naj bo proces nastajanja kolektiva hkrati vsebina projekta ter da naj se skladno z načeli iskrenosti in neposrednosti gledališke improvizacije ne zakriva okostja EU razpisa.
Our Lives Community uporablja dva pristopa, ki jih je Maja Dekleva Lapajne uporabljala že v svojih prejšnjih projektih in katerima je skupna opustitev dramskega realizma. V predstavi namreč igralci niti ne igrajo likov niti ne oblikujejo prizorov, ki bi skupaj sestavljali zgodbo. Osnovni pristop je monolog, ki ga nastopajoči pove, odpoje, odpleše ali fizično prikaže, pri čemer je za Deklevo ključno, da performer pri tem izhaja iz sebe. Lastna izkušnja nudi ovinek mimo najnižnjih skupnih označevalcev, recimo nacionalnih klišejev, v katere bi projekt zlahka zapadel. Hkrati izvajalec s tem, da je oseben, lahko vzpostavi stik z gledalcem, ki je prav tako - oseba. Drugi pristop Maje Dekleva Lapajne, ki je viden tudi v Our Lives: Community, je uporaba telesnega giba za kreiranje odrskih podob, ki so lahko samostoječe ali pa podpirajo monolog. Skozi počasno grajenje podobe se izvajalci lahko uglasijo, gib pa tudi omogoča sočasni obstoj različnih izrazov in tehnik. Nastane heterogena skupnost.
Slika: Alenka Marinic (levo) in Maja Dekleva Lapajne (desno) / Foto: Špela Škulj
