Krašovec: Citat, za katerega se ne morem spomniti, od kod se ga spomnim, in ki se mi vsili vedno, ko razmišljam o levičarski melanholiji in teh rečeh, je nekaj, kar bom apokrifno pripisal Nietzscheju (it sounds about right, čeprav ne vem, če je njegov): »Zvestoba pomeni vztrajati z nekom ali nečim, kogar ali kar bi moral že zdavnaj prezirati.« Če bi lahko z enim stavkom opisali levičarski attitude, bi bilo to to. Ker zakaj bi bila zvestoba sploh issue, če tisto, čemur si zvest, vmes ni postalo bedno?
Bauer: Borgesovsko rečeno: »Žalost je slikovita in navdihuje klavrno poetiko.« Pod isto kategorijo bržkone padajo tudi sestavljanje programatskih točk in manifestativna izjavljanja. Žalost je slikovita do stopnje, ko malodane pozabi na svoj historični materializem in bedo medvojne Sovjetske zveze transponira na njujorško stvarnost akademskega življenja, pri čemer je potem pač nujen koncept antropocena, da je mogoče reči: »Tudi New York bo prej ali slej ves pod vodo.«
Vladimir Tabašević: Te pukotine, uzrokovale su nove odnose. Organizacija nastavlja da postoji zbog moje “smišljene” izdaje organizacije. Bez mene. Taj događaj postaje unutrašnji faktor njene kohezije. U meni nastavlja da živi melanholična nada za re-organizacijom i novim, zajedničkim nastojanjima. Prostor za ideju opet ostaje u domenu sećanja.
Artwork: Kladnik & Neon
